Kot profesorica slovenščine sem ves čas na lovu za zabavnimi rečmi, ki bi jih lahko prinesla v razred. Prave predstave o tem, ali se dijakom zdijo odmiki od učbenika in delovnega zvezka sploh smiselni in hecni, nimam. Morda je bolje tako – moje srce vseeno poje, ko najdem kaj takega, kot so SLoLvenski klasiki 1, trenutno velik prodajni hit.
Logično – knjigo sem odnesla v razred. Kaj je nastalo?
Pižama se je poskušal vživeti v slovenske literate in si zamisliti, kako bi njihovo pero teklo v 21. stoletju, ko bi, zagotovo, kompulzivno pisarili na spletu. Facebook, Twitter, Bolha, prevozi.org in te stvari …
Verjamem, da se tej knjigi najbolj nasmejimo prav učitelji slovenščine. Takoj za nami so to učenci in dijaki. Zakaj? Njihovo poznavanje avtorjev, del, tem in motivov, retoričnih sredstev in kar je še te nadloge (NOT!) je v šoli pač na vrhuncu – nikar se ne slepimo, da bo Anže iz 2. A čez deset le še poznal zgradbo Sonetnega venca. Ne moreš se smejati nečemu, česar ne poznaš. Če pa veš, v čem je hec, je hec še boljši, kajne?
Maja, ko je dijake že tako ali tako težje ohranjati v neki spodobni oddaljenosti od slutnje poletnih počitnic, sem v razred prinesla SLoLvenske klasike. Knjiga je zelo počasi krožila naokoli in fino je bilo videti, kako se mulci upirajo tistemu avtomatskemu najstniškemu odzivu ‘zeeeeh, stara je spet prinesla neko knjigo’. V resnici so se odkrito smejali, brskali po kazalu in drug drugemu prigovarjali, naj prebere še Muco Copatarico ali najde Janeza Janšo – pisatelja.
Fotokopirala sem pet Pižaminih besedil (vem, avtorske pravice – na grmado z mano!), katerih izvirnike so dijaki spoznali v tem šolskem letu: malo Cankarja (Na klancu in Skodelica kave), drobec Gregorčiča (Soči) in daljši Prešeren (Povodni mož ter Lepa Vida).
Potem sem jim namignila, da zmorejo tudi sami narediti kaj podobnega. V knjižnico so hiteli po učbenik za 3. letnik (ja, neprinašanje učne opreme k pouku je neke sorte posebnost sodobne generacije), se razdelili v pare in izbrali eno besedilo, ki so ga preselili na splet, kakor je to storil Pižama.
Priznam, nisem pričakovala posebnih presežkov. A oddana besedila so me nadvse pozitivno presenetila! Kaj vse so videli v Matkovi Tini, kaj v Gradniku in Vorancu … Učna ura je delovala kot ena bolj sproščenih in poučnih. Če so bili 17-letniki sposobni na tak način aktualizirati besedila, ki so jih spoznali po odlomkih, pri njih pa med poukom večinoma vsaj malo zavijajo z očmi, jih opremiti z domiselnimi #hashtagi in jih začiniti z bistrim humorjem, potem je to to! Šolska ura, ki funkcionira s kratkim podanim navodilom, aktualizacijo in v ospredje postavi iznajdljivega dijaka.
#yolo #ledina #slovenščina4ever
P. S.: S to učno uro smo obeležili tudi svetovni dan svobode medijev. Nekaj lahko torej prispevamo še v arhiv šolskih Unesco projektov. ‘Win-win’ situacija.
Še en pripis: Besedila so dijaki nalepili na plakat, ki visi na šolskem hodniku. Marsikdo postoji pred njim.
Highlight: Nekatera besedila bodo morda natisnjena v šolskem zborniku ob 150-letnici šole.
Zadnji pripis: Fotokopije besedil z uvodno besedo dijakov smo poslali Pižami. Odziv še čakamo.
Res zadnji pripis: Hvala za čokolade!
Boštjan Gorenc – Pižama: SLOLVENSKI KLASIKI 1 (Cankarjeva založba, 2016, 176 str.)
Odziv avtorja je jako navdušen in poln priklonov za mlade kreativce. Matkova Tina pa je pobrala pokal.
Hvala, ker ste pomagali knjigi zaživeti med mladimi.