Paolo Giordano: ČRNINA IN SREBRO (Mladinska knjiga, 2015, 135 str., prevedla Anita Jadrič)
Par je povezan z besedo, obljubo, s podpisom, priimkom, spominom, kreditom … A ko je povezan s tretjo osebo, te pa nenadoma več ni?
Tanek roman. Na platnicah besede, kot so smrt, mlad zakonski par, gospodinja. Vem, kdo je Paolo Giordano – simpatičen in mlad italijanski pisatelj, fizik. Tisti, ki je napisal tudi Samotnost praštevil in Človeško telo. Res je, da s svojim z zadnjim romanom ne dosega take širine, zapletenosti zgodbe in dolžine kot v prvih dveh, a v Črnini in srebru se razkriva kot tenkočuten opazovalec medosebnih odnosov ter na videz nepomembnih vsakdanjih in mimobežnih pripetljajev, gibov, kretenj, klepetov … Doseže globino, ki bralcu na lovu za udarno ljubezensko zgodbo ne bo dala veliko, počasnemu opazovalcu intimnih človeških prelomov pa več.
Ona dva sta poročena. Imata odraščajočega sina in nekoč sta imela gospodinjo, starejšo gospo. Pripovedovalec po njeni bolezni in smrti začne brskati po sebi, svojem zakonu, pričakovanjih do sina in razmišljati tudi o njej, o gospodinji, ki je leta živela z njimi, pa se ji v tem smislu nikoli ni zares posvetil. Kakšna ženska je bila? Kako je pristala v njihovi družini?
Ko gospodinja težko zboli in se odseli, v stanovanju zazeva fizična in miselna praznina – lepilo neke skupnosti popusti. Trenutki, ki jih je nekoč s svojo prisotnostjo, opazkami in novicami polnila ta sicer mirna, tradicionalna in po svoje tudi nesrečna ženska, so zdaj le tisto, kar pač so. Trenutki, ko je treba družino postaviti na novo in dan organizirati drugače – in ne le glede gospodinjskih opravil.
Giordano like poveže v trikotnik, katerega gonilo ni ljubezen, temveč prisotnost. Če je prisotna ona, gospodinja, sta prisotna tudi ona dva, ljubimca, zakonca, starša. Če ju vidi ona, se opazita tudi ona dva. Če ju potrdi ona, se kot potrjena dojemata tudi sama. A ko nje ni več, se v ogledalu vidi le še črnina, ki se s srebrom nikoli ne veže. Lahko ob tem grenkem spoznanju še upaš na bližino? Luči ne gorijo več, edina publika je odšla, nihče ne ploska, nihče z leti življenjske modrosti ne prikimava ‘dobro si/sta naredil-a’. Boli in videti je prazno. Vztrajaj! Mogoče ugledaš več in zlepiš nezdružljivo.
