Tracey Corderoy: NE! (Alica, 2013, 25 str.)
Kolikokrat na dan pa vi iz otroških ust slišite jasen in glasen ‘ne’?
Slikanice se pogosto izkažejo kot dobro orožje proti trmoglavim malčkom. Zadnja taka, ki pri nas že lep mesec odlično funkcionira kot anekdota in vzor, je slikanica Ne!.
V njej mali nosorog Arni ljubi nasprotovanje – ne bi jedel, ne bi spal, ne bi se igral, ne bi se oblekel … On pač ne bi nič. Razumemo – starši predihavamo, čutimo, vemo, da je to faza, spoštujemo te otrokove želje, a nekako ga je občasno vendarle treba odeti vsaj v eno plast oblačil. Fino je, če gre tu in tam na zrak. In dobro je, da ne prespi na dvorišču, torej se mora s sprehoda (na katerega prej ni hotel) vrniti v stanovanje. Več kot enkrat na dan naj bi jedel – še vedno imam v mislih otroke, ne pasjih mladičkov. Kako torej prepričati to svojeglavo bitje, da sodeluje?
Ob sinkovih ne-jih, vsaj tistih, kjer dolge debate ne more biti, na plan privlečem Arnija. Takšen dialog se greva:
Jaz: Pridi, obleči je treba majico.
On: Neeee! (pobegne)
Jaz: Daj, no, samo oblečeš se in frčiš naprej.
On: Neeee! (ko se je že približal, se je začel spet oddaljevati)
Jaz: Hmm, kdo je že ves čas govoril ‘neeee’?
On: (nehote začne sodelovati) Arni.
Jaz: U, ja, Arni. Ne bom jedel, ne bom spal! Ne bom oblekel majice. Kaj pa je rekel potem?
On: (z muko in nagajivim nasmeškom zamomlja) Ja …
Jaz: Tako je, Arni je spoznal, da je včasih fino, če rečeš ja. Ti pa to tudi že veš. (telo je voljno, misli že bolj sodelujoče, majica ob tem že skoraj oblečena)
Misija uspešna! Do naslednje bo minilo natanko pet minut in 30 sekund. Bo Arni spet vžgal? Verjetno ne, izmisliti si bo treba nekaj novega. In potem še 10-krat v dnevu takole. Ah, neznosna lahkost bivanja s skoraj triletnikom, ki bi jo najraje povsod pihnil po svoje.
