Moj odnos do t. i. toaletnega treninga, navajanja otroka na kahlo/stranišče, je iz zaskrbljenega prerasel v zelo prostodušnega. To pomeni, da se mi skoraj 3-letnik v plenici ne zdi nič posebno čudnega – ne zato, ker je to moj otrok, ampak zato, ker mislim, da vsaka stvar potrebuje svoj čas, da se uteče na telesnem področju in tudi v smislu navade, ki jo privzgajamo starši.
Če nekateri otroci plenic nikoli ne spoznajo – fino. Če jih nekateri odvržejo zelo kmalu – super. In če nekateri večji z njimi še niso povsem prekinili stika – tudi prav. Bistveno se mi zdi, da gre pri tem procesu (kot pri mnogih drugih) za uglasitev med potrebami in sposobnostmi otroka ter željami staršev.
Vse v zvezi s plenicami se pri sinu odvija zelo spontano. Na kahlico je tu in tam sedel že pred letom dni, a bolj za zabavo in (tudi) zaradi pretirane starševske volje. Potem se na tem področju dolgo ni dogajalo nič, tudi sam je več kot ljubil plenice in nihče mu jih ni branil. Pravzaprav lahko priznam tudi lastno lenobo ob misli na nenehno spraševanje ‘Moraš lulati?!’ in kalkuliranje, kdaj naj sedemo v avto, da tamali ne bo zmočil sedeža, in katero krpo naj pograbim, da pobrišem novo sedežno.
Pa je prišlo poletje. Dečko je vmes očitno fizično precej dozorel, to pomeni, da nadzoruje in tudi izrazi, kdaj bo treba lulati/kakati, vse prej naštete dileme pa s tem večinoma odpadejo. Taka telesna zrelost, ki je še pred časom ni imel, se mi zdi ključna za mirno odvajanje od plenic.
Vsa stvar ga je začela veliko bolj zanimati ob knjigi Rok ne potrebuje več pleničke*, ki jo na njegovo željo zadnje tedne bereva večkrat na dan, pogosto v obliki premostitve od igre do kahle/stranišča. Ta prehod je zanj pogosto precej težji kot pa zadrževanje lulanja v nedogled. Zaradi tega knjiga v smislu vabila ‘Pridi, bova pri kahli prebrala še Roka!’ deluje kot taprava spodobuda.
Zelo primerna na to temo je še hudomušna Lahko pokukam v tvojo pleničko?, ki sina še vedno navdušuje, a nimam občutka, da ga resno spodbudi h kahli. Varuška Živa priporoča Matevžu je uspelo!, ki je primernejša za tiste otroke, ki že poslušajo daljše zgodbice.
* Iz iste zbirke sem sinu brala še Rok si sam čisti zobke in Rok zaspi sam, a v njiju ni prepoznal ničesar zase.
