Ko sem spomladi brala avtobiografijo Barbare Pešut, Prvi polčas – Slastne četrtine, sem takoj vedela, da o njej ne bom napisala zame tipičnega bloga. Vedela sem, da bi o Barbarinem pripovedovanju, kakršnokoli že bo, rada podebatirala še s kom – zdelo se je naravno, da bom intervjuvala Darjo Majce.
Z Barbaro si delita diagnozo – multiplo sklerozo (v nadaljevanju: MS). Čutila sem, da bo Darjo poneslo v širine dojemanja knjige, ki sva jo prebrali. Pravi, da je rdeča nit Prvega polčasa, sicer izrazito zvrstno in stilno raznolikega dela, Barbara Pešut, ‘Magnificova žena’. A po moje sta rdeči niti ob knjigi (vsaj) dve. Avtor in bralec. Torej Barbara in Darja.
“Kot se nam v enem dnevu zgodi kar nekaj različnih dogodkov, tako se je njej na eni strani avtobiografije zgodilo več različnih odstavkov.”
Obe sva prebrali Prvi polčas. Mene sta k branju vabili gola radovednost in naklonjenost do avtobiografij. Zakaj pa si knjigo prebrala ti?
Barbaro Pešut že dlje časa spremljam. Najprej kot »Magnificovo ženo, ki ima MS«, potem kot pesnico, avtorico besedil in kolumnistko, zdaj pa sem jo spoznala še kot žensko, osebo, ki se spopada z enako boleznijo kot jaz, mamo, ki je poleg te pomembne življenjske vloge dobila še vlogo bolnice z MS, bivšo rokerico v hudih škornjih in kratkem krilu, ex-yu nostalgičarko, čutno gospo, ki je začela spolnost doživljati na bolj duhovni ravni, kot pravi. Že tako me zanimajo osebne zgodbe ljudi, ki jih zaznamuje določena hiba, v tem primeru pa gre za osebno zgodbo nekoga, s katerim si delim diagnozo. Prav zato sem se čutila bližje pripovedovalki.
Prvi polčas je lepljenka avtoričinih asociacij, življenjskih prelomnic, čustveno-nostalgičnih izpovedi, erotičnih zgodb, pesmi in popevk, fotografij … Meni je bilo temu slogu pisanja sprva težko slediti, prepustila sem se mu šele ob koncu. Kako si knjigo brala ti?
Jaz sem se malo hitreje, tam po petnajstih straneh, iz tega malo zmedenega branja že utirila v preskakujoč način pisanja. Naenkrat je bila to logična pripoved nekoga o svojem življenju. Kot se nam v enem dnevu zgodi kar nekaj različnih dogodkov, tako se je njej na eni strani avtobiografije zgodilo več različnih odstavkov. Na koncu je bila rdeča nit ona. Njene zgodbe, njene misli, njeni izseki iz življenja. Vse se je kot nek tok misli navezovalo iz enega v drug odstavek. Sploh ob zaključevanju branja sem imela povsem lepo ustvarjeno podobo o njenem življenju, spopadanju z boleznijo, o tem velikem vplivu, ki ga ima ta bolezen nanjo in na njeno družino.
Moj pristop k branju te avtobiografije je bil zelo odprt. Ni me preveč ganilo dejstvo, kako se bolezen Barbari slabša. Čeprav je bilo branje občasno moreče, sem se toliko bolj navduševala nad svetlimi trenutki, hecnimi dogodki iz preteklosti, kako je Robert še vedno enako ljubeč kot nekoč. In enako zajeban tudi.
 |
| Darja Majce, foto: Fonda Strong |
Prav zaradi bolezni Barbara svoje življenje jasno deli na tisto pred diagnozo in to zdaj, z boleznijo. Tebi so multiplo sklerozo diagnosticirali pri zgodnjih 18 letih. Tudi ti svoje življenje vidiš dvojno?
Svoje življenje težko dojemam kot pred in po oziroma z njo (multiplo sklerozo), saj se mi zdi, da je z mano že od nekdaj. Prišla je tako rekoč z mojim odraščanjem, z mojim pubertetniškim spreminjanjem telesa in z oblikovanjem lastnega videnja sveta. Res je, da sem se prej več športno udejstvovala in bila nasploh bolj fizično aktivna, vendar sem vse skupaj dojemala (in dojemam) kot del svoje identitete. MS je enako burna kot življenje samo, z vzponi in s padci ter z vsemi vrtinci vmes, zato ju je – vsaj meni – lahko združiti. V primerjavi z zdravimi ljudmi imam morda le več ovir, a hkrati: vsak nosi svoje relativno težko breme skozi življenje, kajne? Mi je pa bolezen pomagala hitreje dozoreti, čeprav se še vedno vprašam, ali to ni bil le del običajnega procesa, ko človek stopi čez mejo polnoletnosti?
Ne glede na to, da je eden glavnih motivov avtobiografije prav bolezen, pa nimam občutka, da je Prvi polčas zgodba o multipli sklerozi. O čem nam avtorica v resnici pripoveduje?
Barbara Pešut nam pripoveduje o svojem življenju. Nič kompliciranega. Bolezen jo je vsekakor zaznamovala v vseh porah njenega bivanja, kar je vendarle značilno za vsakega živečega s kronično boleznijo. Sicer večkrat poudari, da se preveč lovi v spominih, najbolj mi je v glavi ostal rek, ki ga je sama citirala: »Ni je večje bolečine kot v dnevih bede nositi v srcu srečnih dni spomine.« Menim, da se celo malo preveč utaplja v svojih spominih, preveč teži nazaj, v tisto bivšo Jugo. Zdi se mi, da precej pogosto povezuje gibalno oviranost z osamljenostjo, kar me malo zmoti, saj se sama osamljenosti v enem spektru razmišljanja o prihodnosti tudi bojim. Hkrati pa ne morem obsoditi, da je takega razmišljanja preveč, saj nimam pojma, kako je biti toliko bolj oviran, kot sem. Kljub temu da nisem zmožna teči, vseeno sama pridem do stranišča, ki je v kampu 300 metrov od šotora.
“Potek bolezni pri drugih ne definira tega, kakšen bo
potek bolezni pri meni.”
Ali si med branjem primerjala svoj potek bolezni s pisateljičinim? Je branje v tem smislu lahko tudi ‘nevarno’? Morda pa odrešujoče?
Absolutno pride do primerjav, povsem spontanih, in strašnih občutij, če berem zgodbo bolnika, ki mu gre slabše kot meni, pa seveda veselih občutij, če berem zgodbo bolnika, ki mu gre bolje kot meni. Bolniki z MS imamo sicer zelo različne poteke bolezni, zelo različne osebne zgodbe, vseeno je naš skupni imenovalec ista diagnoza, isto ime glodalca našega mielina z nekaj skupnimi simptomi seveda. Zanimivo, da se bolezen v raznih bolj ali manj strokovnih pogovorih imenuje ‘bolezen tisočerih obrazov’. Pri vsakem od nas poteka drugače in ravno ob branju Prvega polčasa sem jasneje ponotranjila tole: ne glede na to, da je tudi pri Barbari, kot pri mnogih bolnikih, bolezen v zadnjih letih precej hitro napredovala, in ne glede na to, da bolezen nosi opis »napredujoča«, se vseeno moja zgodba lahko odvije v popolnoma drugo smer. Ja, lahko se mi bo poslabšalo do najbolj nehvaležne oblike, lahko pa se mi bo stanje izboljšalo in bom na stara leta fizično spretnejša, kot sem zdaj. Torej: potek bolezni pri drugih ne definira tega, kakšen bo potek bolezni pri meni. Ta raznolikost in nenapovedljivost bolezni sta v bistvu sreča v nesreči, dajeta prostor za optimizem. Zato tudi branje malo bolj žalostnih razpletov ne onesreči, ne »zabije« in vseeno daje neko upanje. Še iz njenih vrstic se to upanje da razbrati!
Vsekakor je veliko odvisno od osebnosti bralca. Že zaradi širšega pogleda na bolezen, ki bi ga moral imeti vsak udeleženi (tudi svojci) pri bolezni, si želim, da Barbarino knjigo preberejo vsi moji bližnji – kako polno življenje lahko ima človek kljub hendikepu, koliko zamisli se v njem še vedno ustvarja, čeprav ne more več uporabljati rok in oči. Kakšno bogastvo se skriva v notranjosti vsakega posameznika, čeprav en hiter pogled lahko ustvari mnenje o »kupu nesreče« …
“Aha, s tem se da živeti, ni nujen najbolj negativen
scenarij pa tudi ne najbolj pozitiven.”
Kakšen je ta širši pogled na bolezen, ki ga omenjaš?
V okolici se večkrat zgodi, da po eni prebrani ali slišani zgodbi o osebi z MS ljudje menijo, da poznajo bolezen. Hkrati pa ima bolezen toliko razsežnosti – od nekoga, ki je z njo diagnosticiran, pa opravlja vse možne aktivnosti s popolno učinkovitostjo, do nekoga, ki je nepokreten, ne zmore uporabljati niti rok, da bi sam brez pomoči imel obrok, do vseh vmesnih, levih in desnih stanj. Za prvega bo okolica rekla, da je z njim vse v redu, da MS ni nič hudega, za drugega bodo rekli, kako je ubog in kako žalostna usoda se ga je lotila, ustrašili se bodo, ko bodo izvedeli, da je bližnji dobil diagnozo MS. Zato je potrebno ozaveščanje in vsaka taka prebrana zgodba bo dala širino ljudem, ki bodo vedeli: »Aha, s tem se da živeti, ni nujen najbolj negativen scenarij pa tudi ne najbolj pozitiven.«
Podlaga za klepet: Barbara Pešut – Prvi polčas – slastne četrtine (Modrijan, 2016, 172 str., 20,20 EUR)
Darjin osebni blog Izgubljena v vesolju (v resnici je precej najdena oseba)
O Darji tudi v Fonda Strong, online magazine for strong women
