Ko ti občutki v nekih situacijah narastejo, se prej kot k prijateljici zatečem k branju vzgojnih priročnikov. Izberem tiste, ki so napisani strokovno, tudi izkušenjsko. Nujno je, da me osebno nagovorijo. Tak priročnik me ne sme že v naslovu zavajati z ’10 čudežnih korakov do srečnega otroštva’, ker čudeži ne obstajajo, sreča pa ni edino, kar želim predati otroku.Včasih mi branje priročnikov o vzgoji da več kot vse fejsbuk skupine mam, v katerih sicer pogosto najdem učinkovite nasvete, po drugi strani pa široko zastavljeni odgovori izpod tipkovnice raznolikih nepoznanih žensk, ki pišejo o svojih otrocih z vidika sebe in dinamike svojih družin, brišejo pot do mojega lastnega pogleda.
Zato te vzgojni priročnik včasih lažje usmeri – večina strokovnjakov si izbere neko vzgojno stališče in ga v knjigi dosledno zasleduje. S tem se lažje orientira tudi starš. Ampak a je taka orientacija, temelječa na knjigi, lahko tudi učinkovita in celo trajna?
Med knjigami o starševstvu namenoma izpostavljam 7 tistih, ki so me v neki fazi materinstva dovolj nagovorile za to, da sem jim verjela in v času branja čutila več opore, ki se jo do neke mere iz knjig vsekakor da srkati. A ko boste prebrali in poklikali spodnji seznam, vas prosim, da se za hipec ustavite še ob moji sklepni misli na koncu te objave, ki vse do sedaj zapisano postavi v drug zorni kot. Nujen zorni kot!
Ne glede na to, da me starševstvo in vzgoja zanimata tako poklicno kot zasebno, vse intenzivneje čutim nekaj, kar je v nasprotju z namenom vseh še tako odličnih vzgojnih priročnikov, starševskih debat na socialnih in forumskih omrežjih, prijateljskih klepetov – namreč, če se še tako trudij(m)o, da bi starša opolnomočili in usmerili v ‘pravo’ smer, se ta ob dejanskem odnosu z otrokom znova in znova izkaže le za ‘pravo’ in ne pravo.
Ker prava smer je tista, ki je moja, najina, naša. In prava je tista, ki je velikokrat ne vidim in čutim, saj je zabrisana pod vsem tistim, kar o vzgoji preberem in preklikam. Skrita je pod vsemi ‘mama bi morala’, ‘oče bi moral’, ‘otrok bi moral’, ‘družina mora’. Nekoliko tega si lahko dovolim, vsega pa ne smem vzeti, če želim dobro sebi in otroku. V želji po biti boljša, boljša, boljša, postajam zmedena, zmedena, zmedena.
