Brez tebe je drugi del ljubezenske zgodbe glavne junakinje Lou. Punci ne moremo ničesar očitati – posrečeno, simpatično, zabavno in pristno ustvarjen lik je, ne le knjižni, tudi filmski. Ste gledali film, posnet po prvem romanu? Potem sem prepričana, da vam je od vsega najbolj ostala v spominu prav navihana Emilia Clarke.
Lou je dosledno upodobljena tudi v nadaljevanju Brez tebe, zato se ob tem nagibam k odgovoru ‘Da, Brez tebe je fajn branje’. Prav tako je to branje, ki sprosti, nasmeje, in spada v trenutke, ko ste težkih in dolgih zgodb morda že siti, povsem bedaste žajfnice z zapleti na prvo žogo pa tudi nočete vzeti v roke. Brez tebe je v tem smislu povsem soliden ljubezenski roman.
A potem je tu drugi del mojega odgovora, ki pravi ‘Ne, z Brez tebe ne zapravljaj časa’, ker skuša biti zgodba, že v prvem delu nekoliko naivna, v drugem le še bolj bombastična, a ji to ne uspe niti na prvih straneh, ko Lou nerodno telebne z visoke strehe in preživi – strah me je bilo, ali ne bo tudi ona izkusila invalidskega vozička kakor v prvem delu Will, a na srečo so bile moje slutnje zmotne.
Lou v drugem delu preboleva Willovo smrt, fanta, v katerega se je zaljubila, a to prebolevanje je umetno doživeto skozi njeno rutinsko obiskovanje podporne skupine. Prave bolečine ne čutimo, čeprav si jo kot bralci predstavljamo in nekoliko želimo. Bolje je prikazana njena razpetost med preteklostjo in sedanjostjo – v prvi je ujeta, v drugi bega, ker si ne dovoli novih korakov, izkušenj in ljubezni. Seveda je v Brez tebe središče ravno to – Loujino iskanje ponovne sreče, kar pa je ob markantnem ljubimcu, izmuzljivi najstnici, ki se izkaže za Willovo hčer (ta del bo marsikoga navadal z ‘japaja’ komentarjem), bedasti službi ter obetu sanjske zaposlitve čez lužo zelo povprečno in predvidljivo.
Brez tebe torej da, če ste željni zaključka Loujine usode, ki se je nakazala v prvem delu, Brez tebe da, če vas k nadaljevanju vleče film, ta je povsem fajn, a Brez tebe ne, če niste zares pripravljeni na tisto, kar se ob drugih delih knjig rado zgodi – razočaranje ob ugotovitvi, da je pisatelj v nadaljevanje želel vnesti vsega preveč.
