MIDVA

 Midva je vrhunski roman o posamezniku, družini in partnerstvu. Pravzaprav je zaradi zgodbe, ki se odvija na več znanih evropskih prizoriščih, in podrobnosti iz umetnostne zgodovine lahko tudi več kot družbeni roman – je potopis in kulturni kažipot pod delu sodobne Evrope.
Mene je prevzel predvsem zaradi čudovitega pripovedovalca. Tam okoli 54 let ima Douglas in prikupil se mi je že na prvih straneh. Nekoliko zadržan, kaj zadržan, saj je po svoje pravi introvertiranec, s humorjem, ki ga ne razumejo vsi, predvsem žena in sin ne, pa s službo, ki ga kljub nekoč živečim ambicijam, sposobnostim in načrtom ne izpolnjuje čisto. Pravzaprav Douglasa spoznamo v popolnem notranjem razsulu. Največ kaosa povzroča ženina mlačna skozenouhonotskozdrugoven napoved, da ga bo verjetno zapustila. Natančneje po potovanju, ki so si ga kot družina zadali za zadnje poletje, preden nekoliko obrežejo svoje družinsko drevo – sin gre na faks in se bo odselil. Ženo vleče v podobno smer.

Zanimivi skoki med sedanjostjo in preteklostjo delajo roman izjemno napet, čeprav se na zunaj razen večjih potovalnih premikov res ne zgodi veliko. Zelo malo se dogaja tudi na odnosni ravni. Douglas in žena delujeta na povsem tujih frekvencah, ki se je približno uglašena zdela pred dvajsetimi leti, a to se dolgoletnim parom pač dogaja.

Tu je še odnos oče-sin, ki je tako odlično popisan, da bi določene dialoge morali nujno prebrati vsi očetje tega sveta in vsi najstniški sinovi, ki sicer ničesar ne berejo – no, Midva bi lahko, vsaj po odlomkih. Zakaj? Ker je napetost odnosa opisana tako iskrivo, s tako žalostjo in razočaranjem, ki vejeta iz sicer izjemno racionalnega Douglasa, da se na trenutke v bralčeve oči naselijo prave solze. Želiš si, da bi se ta dva končno začela pogovarjati, a vidiš, kako v vsakodnevnih praznih frazah in zaradi gore zamer, pridig in nezaupanja na obeh straneh sploh ne prodreta v bistvo njune vezi, ki je vendarle tisto, kar iščeta – ljubezen.

Med branjem romana Midva sem ves čas čakala na nekaj prelomnega. Čakala sem, da ima Connie za hrbtom še kaj več, vsaj ljubimca. Čakala sem, da se bo morda tudi Douglas razkril kot grešnik. Družina vseeno ne more razpadati kar tako. In partner ti čez noč z lepega vendarle ne reče, da te mogoče zapušča, potem pa te dobrohotno sprašuje po počutju in s tabo sproščeno deli steklenico vina (in posteljo). A uštela sem se.

Kriva ni ona, kriv ni niti on. Kriv ni sin. To ni roman, ki bi iskal krivca. To je roman o življenju, o ljudeh, ki so vsak zase tako človeški, tako polni želja in miline, a drug drugemu vendarle tuji. To je knjiga, ki jasno pokaže, da medosebnih odnosov ne moremo prisiliti v obliko, kakršno smo si zadali, pa če smo še tako plemeniti, prilagodljivi in željni bližine. To je tudi besedilo, iz katerega razberemo, da družina, kljub svetosti, ki jo predstavlja vsem trem osrednjim likom, ne more obstati za vsako ceno. Smo to že vedeli, a v to ob vsaki novi zgodbi kar nočemo in nočemo verjeti?

Douglas je moški, ki v nekem smislu spominja na Olgo iz podobno presunljivega romana Dnevi zavrženosti. Ona je blaznela, vohunila in se dotikala norosti, ker jo je žrlo ljubosumje, ker je razpadala od žalosti in zapustitve, on pa, glavni lik v romanu Midva, razpada, čeprav povsem drugače. Mogoče Dnevi zavrženosti kažejo stereotipen odziv ženske na partnerske in družinske krize – saj veste, veliko solz, drame, krikov, metanja ob tla, loputanja vrat. In če posplošujemo do te mere, potem Midva kaže stereotipen odziv moškega na te iste krize. Dvignjena glava, potegnjenost vase, odhod v jamo, zatekanje k racionalnim mislim. To je odziv moškega, ki prav tako trpi, žaluje, pogreša in joče. A to počne tiho, v sebi. Joče za ženo, dolgoletno prijateljico. Joče za sinom, prijateljem. Douglas pa je v resnici še najboljši kolega sebi. Če bi obstajal v resničnosti, bi si to moral povedati vsak dan pred ogledalom, in mogoče bi si začel verjeti!

David Nicholls: MIDVA (Mladinska knjiga, 2016, 451 str., prevedla Nataša Müller)