SKUPAJ ALI NARAZEN?

 Partnerski odnos je nekaj, kar živim že več kot 10 let. Čudovitih let? Harmoničnih? Dolgočasnih? Rutiniziranih? Morda pa zaljubljenih? Težko povzamem ta leta, ker je ocena, opisna ali številčna, vedno znova odvisna od situacije, razpoloženja, perspektive, obdobja. Ta ugotovitev me po prebranem priročniku Skupaj ali narazen? vznemirja manj kot kadarkoli prej.

Želim, da bi uvod v predstavitev priročnika psihologinje Mojce Majerle, Skupaj ali narazen?, čim bolj nakazal tisto, kar poudari tudi avtorica – vse prevečkrat na partnerske zveze (svoje ali tuje) gledamo zelo idealizirano. In če v stvarnosti tega standarda ne dosegajo, jih prav radi hitro obsodimo kot slabe, preživele, nekakovostne, neizpolnjujoče. Čutite, koliko nepotrebne napetosti ustvarja ideal ljubezni?

Že res, da nam je vsem jasno, da se vsak par kdaj spre. Drži, da vsi, ki smo postali starši, občutimo stisko in spremembo, ki jo otrok prinese med dva, prej par, zdaj skrbnika, starša, sostanovalca (o tem pišem v ENA OD RESNIC O PARTNERSTVU PO ROJSTVU OTROKA). Ljubimca? Kdaj pa? Že res, da vsakič, ko se par v naši bližini razide zaradi prevare ali ‘različnih interesov’, dvignemo svojo vsevedno glavo in navzven frfotamo o tem, da se nam kaj podobnega že ne more zgoditi. Toda kaj o partnerski zvezi dejansko vemo, kaj smo vanjo pripravljeni in zmožni vložiti, kaj od nje pričakujemo in kako daleč smo sposobni iti, ko je dobro IN ko sploh ni? O tem v resnici (večinoma) nimamo pojma.

Prvi del priročnika Skupaj ali narazen? obravnava t. i. mite o ljubezni – vsi jih poznamo in na latentni ravni verjamemo v vsaj enega. To je tisto: če bi bil pravi zame, ne bi imela težav. Če naju ne zanimajo iste reči, nisva za skupaj in podobno. Avtoričin pogled na večino partnerskih dilem je jasen: kaj o problemu misliš ti? Kaj misli on/ona? Kako to vidita, čutita in doživljata vidva?

Samo vidva si znata odgovoriti na naslovno vprašanje – bosta ostala skupaj ali se bosta razšla? Pri tej dilemi avtorica ne ponuja enostranskega odgovora. Zdi se, da bolj teži k trudu (a ne za vsako ceno) in delu, ki naj ga par vloži v odnos. V tem smislu je to odličen poudarek za vse prihajajoče generacije, ki se ljubezni učijo hitro, bežno, površno in na ‘vzemi ali pusti’ način. To so mladi, ki zaradi vpliva medijev in vrstnikov v sebi nevede pišejo sezname določenih lastnosti, ki naj bi jih imel njihov partner. Ko spoznajo potencialnega kandidata, je torej nujno, da ta doseže čim več (če ne celo vseh) točk. V nadaljevanju zveze je edino možno, da za ohranitev te svoj seštevek ves čas ohranja, če ne celo viša. Čutite, kam gremo? V tisto, čemur bi lahko rekli narcisizem. Edina zares veljavna reč v ljubezni, ki jo Mojca Majerle v svojem besedilu poudari na več mestih, je: brez dela ni jela, ali parafrazirano – brez truda tudi partnerskega odnosa ne bo. Vsaj zadovoljujočega ne.

V nadaljevanju priročnika avtorica razdela pomembnejše vidike partnerske zveze. Cilja na tisto, ki je že vzpostavljena, in prav zaradi utečenosti odnosa (da, neizogibna je tudi rutina, ki se je človek 21. stoletja tako mrzlično boji) se v njem pojavljajo vsem znani problemi – konflikti, ki niso le stvar sedanjosti, temveč tudi preteklosti para oz. posameznika. Prepiri, ki niso nujno le njun balast, ampak so tukaj tudi zato, ker on prihaja iz drugačnega okolja in družine, od koder se je vzela ona. Spopadi, ki posameznika razdvajajo, a hkrati boji, ki so za rast dveh oseb v tako tesnem odnosu logični, zato naj jim ne bi bežali. Lahko iz njih črpamo kaj pozitivnega? Avtorica navaja obilo primerov, kdaj in kako je konflikt med partnerjema vir rasti tudi, če ni povsem konstruktivno izpeljan.

V drugem delu priročnika izstopajo pomembne teme, kot so sočutje do sebe, zavedanje družinske in družbene prtljage, skupno življenje in gospodinjenje, otrok ter kakovostno razhajanje. Čeprav iz knjige diha zavzemanje za ‘skupaj’, Mojca Majerle poudari, kako (in ne toliko kdaj – to je vendarle osebna odločitev para) se raziti tako, da bosta oba od tega odnesla največ. To je bistveno za čas pozneje, ko bosta sklepala nove zveze in vanje prinašala vse tisto, kar sta odnesla iz starih.

Priročnik v tretjem sklopu ponudi več teoretične podlage za razumevanje partnerskega odnosa, pri čemer temelji na čuječnosti in t. i. ego stanjih posameznika, ki izhajajo iz transkacijske analize.

Avtorica nagovarja široko publiko. Ne osredotoči se le na dolgoletne pare, temveč tudi na tiste, ki v partnerske odnose šele vstopajo ali jih pravkar končujejo. Kot največjo vrlino tega dela vidim njen optimizem, ki nima ničesar opraviti z idealizacijo ljubezni, spolnosti in zaljubljenosti, temveč izhaja iz zavedanja o tem, da je potencial dveh sicer različnih posameznikov v določenih okoliščinah vendarle lahko vir vseživljenjske radosti. Take, ki se občasno (lahko tudi za daljše mesece in leta) znajde v senci bolečine, nezaupanja, jeze ter žalosti, in take radosti, ki vseeno obstaja, ker si želim bližine točno tega človeka, ki pa ni točno tak, kot sem si kadarkoli predstavljal. Tudi to je … v redu.

---

Mojca Majerle: SKUPAJ ALI NARAZEN? Zavestno partnerstvo – zavestno življenje (Buča, 2016, 125 str.)