Johann Wolfgang von Goethe: TRPLJENJE MLADEGA WERTHERJA (Založba sanje, 2016, 136 str., prevedla Stanka Rendla, 13,95 EUR)
“Če nimamo sami sebe, nimamo ničesar.”
Pri Založbi Sanje je letos izšla lična posodobitev Goethejeve klasike, Trpljenje mladega Wertherja. Gre za pisemski roman, ki je nastal leta 1774. Mladi Goethe je že takrat prepričal z romantičnim glavnim likom, Wertherjem, tako zaljubljenim v naravo, mir in spokojnost, pa tako razočaranim nad hitrostjo in površnostjo stvarnosti, ki ga je obdajala. Lovec na ravnovesje, ki si stežka prizna, da tega ni zmeraj možno ujeti.
Gre za šolski primer notranjega konflikta zaradi razhajanja med stvarnostjo in idealom, ki se razrešuje na razne načine, pri Wertherju skrajno, s smrtjo. Slovenska mladina to literarno delo spoznava v 2. letniku srednješolskih programov. Ne vem, ali njihovo razumevanje prebranega rodi le splošen povzetek v obliki ‘Werther – še en depresivec’. Rada bi verjela, da tudi ob takem zaključku zmorejo problem vsaj aktualizirati – o čem pa toliko razmišljamo in govorimo tudi danes, v tako naprednem in oh in sploh 21. stoletju?
Pisem resda ne pišemo več. In če bi jih – ali ne bi v njih govorili (tudi) o lastnih iskanjih, vprašanjih, hotenjih? In ali ne bi vsakič znova naleteli na ovire, neodgovorljivost, razočaranja in posledično melanholijo? Ne, ne vabim v vsesplošno potrtost naroda, a vidim jo, čutim jo tudi v mladih, tudi v glasnih, tudi v motečih, tudi v kvazi super priljubljenih učencih, dijakih … Goethe je z Wertherjem pokazal na vse nas. Na vse v nas.
Naj to misel potrdijo še druge, meni pomembnejše. Citiram iz romana:
“Mar nismo često namrgodeni zategadelj, ker nas v duši tare nejevolja nad našo nevrednostjo, ker nas grize nezadovoljstvo s samimi seboj, vselej povezano z zavistjo, to pa spodžiga abotna nečimrnost? Vidimo srečne ljudi, ki jih sami ne osrečujemo, in to je neznosno.”
“Nič ne moreš napraviti za svoje prijatelje kakor to, da jim ne krniš radosti in da bohotiš njihovo srečo, ko jo uživaš z njimi vred. Ko jim dušo krotoviči tesnobna strast, mlinči gorje, ali jim lahko takrat podaš kapljo blažila?”
“In ker imam toliko opraviti s samim seboj in ker je to moje srce tako vihravo, rad pustim druge, naj hodijo svoja pota, ko bi le tudi mene pustili hoditi po mojih.”
“Ah, nihče mi ne bo dal ljubezni, radosti, topline in slasti, če si jih ne morem dati sam, in s srcem, polnim blaženosti, ne morem osrečiti drugega, ki stoji pred menoj hladen in brez moči.”
Berite Wertherja! Za potrtostjo se skriva temeljni življenjski optimizem ali vsaj vera v to, da kaj takega stvarnosti navkljub obstaja.
