Čoharije

Zvonko Čoh (ur.): ČOHARIJE (Mladinska knjiga, 2016, 422 str., ilustracije Zvonko Čoh, 39,90 EUR)
Čoharije  so sveža in obsežna zbirka besedil raznih avtorjev, ki jih druži skupni imenovalec – Zvonko Čoh, slovenski ilustrator. Čoh – Čoharije. Že naslov je posrečen, pregledovanja vsebine pa sem se lotila s 3-letnikom. Skozi najine oči so Čoharije videti takole …
Knjiga je zaradi obsega precej težka – za malčka vsekakor (pre)velik zalogaj za sproščeno listanje, za starša in otroka v tandemu pa dolgoročna naložba v bralno prihodnost obeh. Strani in ilustracij kar ne zmanjka in mogoče jih je pregledovati na več načinov, glede na otrokovo starost in zanimanje.
Najmlajši se ustavijo ob večjih ilustracijah in krajših besedilnih zvrsteh – v zbirki je mnogo ugank, ljudskih pripovedk, krajših zgodb (Zeleni avtomobilček, O Občutljivi kozi …), pesmi (Jaz sem jež, Medvedja šola …), veliko pozornosti predšolskih otrok pa pritegnejo tudi Čohove posamezne ilustracije števil, vozil in nasprotij (prej objavljene v Cicidoju). Vrhunec za to starostno skupino najverjetneje predstavljajo odlomki iz priljubljene zbirke Enci benci na kamenci in otrokom pogosto znana Medvek, kaj delaš? Slavice Remškar.
Klikni za povečavo.
Seveda moj otrok ničesar od zgoraj omenjenega ne zagrabi prav zares, sploh pesmi ga nikoli niso zanimale, zato po Čoharijah (blazno ga zabava naslov: “Mami, kje je pa kaj za počohat?”) trenutno plujeva počasneje in v ilustracije usmerjeno – za sina najbolj begajoč je jok dečka v mali šoli (glej fotko levo zgoraj); zakaj joče, kaj se je zgodilo, kdaj bo nehal jokati, kako bo sestavil avto?
Namig za branje z najmlajšimi: Veliko Čohovih ilustracij je mogoče opazovati tudi kot t. i. iskalnice, čeprav izvorno niso ustvarjene s tem namenom. A so polne podrobnosti, izrazov na obrazih ljudi in živali, na njih je obilo predmetov. Z mlajšim otrokom se zlahka zadržimo ob kateri od podob in skupaj iščemo zajca s kredo, preštejemo, koliko rdečih čevljev ima stonoga, ugibamo, zakaj je deček izbulil oči ipd. 
Še več priložnosti za branje kakovostnih besedil slovenskih avtorjev (Tone Pavček, Andrej Rozman Roza, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak, Anja Štefan, Slavko Pregl, Kajetan Kovič idr.) in tudi tujih (Hans Christian Andersen, Sue Townsend) Čoharije ponujajo nekoliko starejšim otrokom, no, pa tudi odraslim, heh. V zbirki boste našli Obutega mačka, Urško Andreja Rozmana Roze, Kekca Josipa Vandota in še in še bolj ali manj že znanih zgodb.
Tisto, kar v mojih sicer likovno nepodkovanih mislih najbolj izstopa pri ilustracijah Zvonka Čoha, je to, kako neposredne so. Čohovi otroci pogosto jočejo in ob tem niso videti nič kaj prikupni (kdo pa je?), njegovi odrasli imajo gube, bradavice, odvečne dlake, plešo, mozolje, včasih imajo gole zadnjice in dekolteje, v ustih cigarete, prekratke majice in debele trebuhe, ki silijo izpod njih. Čohove živali so oblikovno stvarne, večinoma pa personificirane – oboroženi ježi, ki stražijo vino, petelin v gumi škornjih, shujšani volkovi … Čoh je pogosto tudi strašljiv – njegove pošasti so resda pisane, a po svoje zelo temne in grozeče, iz ust se jim cedi slina.
Je v teh ilustracijah zato kaj vulgarnega, nasilnega, neprimernega za naše nežne otroke? Ne, tega v njih ne vidim tudi, če poskušam pogledati skozi oči svojega sina. V teh ilustracijah so odtenki naše stvarnosti. Zvonko Čoh se besedila, ki ga ilustrira, pogosto loteva s posmehom, ki pa nikakor ni usmerjen v avtorja, zgodbo, po kateri nastaja risba, niti v bralca, ki jo bere in opazuje. Posmeh je tam zato, ker tudi to JE družba, človek, žival, predmet, otrok. Tudi grda, tudi umazana, tudi pijana, razgaljena in nerodna. In skozi Čoharije predvsem odlična!

Dodaj odgovor