Ena najlepših slovenskih slikanic ne vabi z besedami, temveč z ilustracijami, ki so presunljivo natančne, tople in skrivnostne. Zgodba, ki jo prinaša, ni le ena – ob vsakem branju je lahko nova.
Deček in hiša je slikanica brez besedila. Ustvarila jo je slovenska ilustratorka Maja Kastelic (FB, blog). Zanjo je med drugim prejela nagrado Kristine Brenkove za najboljšo slovensko slikanico 2015 in plaketo Hinka Smrekarja.
O tej knjigi lahko zapišem le najpresežnejše. O tem, kako pametna izbira so slikanice brez besedila in koliko svobode v zgodbi in interpretaciji ponujajo otroku in staršu, sem že pisala. A če knjiga to prinese z vrhunsko ilustracijo, z nekričečimi barvami in neskončno zavzetostjo za odkrivanje čudežnega v tem včasih tako zmedenem svetu, potem je to treba glasno in večkrat pohvaliti.
Glavni junak slikanice je deček, ki se odpravi na večerni sprehod po mestu. V Andersenovo ulico 34 ga zvabi črn maček in ni povsem jasno, ali se v meščanskem stanovanju, v katerega zaide mladi mož, še kaj dogaja ali pa vse že zelo dolgo sameva. Tam so neskončna zavita in strma stopnišča, težke zavese, visoki stropi z lestenci, številni portreti na stenah, ki pričajo o nečem človeškem, pogrnjena miza, ki čaka na goste (ali pa so ti že odšli), skrivnostna vrata, ki vodijo iz sobe v sobo.
To sprehajanje iz prostora v prostor stopnjuje pričakovanje – opazovalci, poslušalci in pripovedovalci čutimo, da se bo zdaj, zdaj nekaj zgodilo. Nočemo velikega dogodka, pompa, ker ta hiša ni cirkus niti prizorišče kakršnegakoli šova, dečkovo počasno sprehajanje je intimno. Zato si želimo, da bi ta nežni raziskujoči fantiček v zadnjem nadstopju naletel na kar se da čudovit prizor, s katerim bi bila njegova radovednost potešena, pogum pa nagrajen. Želja se bralcu več kot izpolni.
Klik in bo večje.
Izkušnja 3-letnika: Sin obožuje to knjigo! Begajo ga dečkovi nameni, da vstopi v neznano hišo, čuti njegov večerni nemir in prijazno vabljivost mačka. Vidim, kako zelo prijetno mu je, ko se na koncu nad mestom odpre pogled na morje streh in papirnatih letal. Med branjem trkava na vrata, ob hoji po stopnicah sopihava, iščeva znamenja življenja in razpredava o tem, kdo neki je v stanovanju pozabil toliko risb.
Čigave so te oči?
Kje je ta hiša, kje je to mesto? Tega se otroško oko ne sprašuje. To so vprašanja, ki bi jih lahko postavili odrasli, a nam ob Dečku in hiši ni treba prehitro siliti v stvarnost. Da hiša zagotovo obstaja, je vendar takoj jasno! Samo poglejte te pristne izrezljane napise na stenah, zapuščene nabiralnike na hodniku, še polne knjižne police, galerijo …
Geografske kooridante te hiše so zanemarljive. Njena notranjost je tista, ki prepriča o njenem obstoju. Otrok o taki reči ne dvomi, vidi bolje in več kot odrasli. S triletnikom še po mnogih branjih tuhtava, ali so tisto, kar je prvi opazil prav on (povečaj zgornjo sliko), res oči za rešetkami. In če so: kdo je to? Odgovor je lahko ob vsakem listanju knjige drugačen.
Zadnja slikanica, ki jo je ilustrirala Maja Kastelic, je pravkar izšla: to je Korenčkov palček (Mladinska knjiga, 2016) Svetlane Makarovič. Impozantna je tudi njena upodobitev Dona (Sanje, 2016), zadnjega objavljenega besedila Toneta Pavčka.
Maja Kastelic: DEČEK IN HIŠA (Mladinska knjiga, 2015, 29 str., 17,95 EUR)
