Glede na mojo knjižno izbirčnost in sinovo rahlo pozornost nama ne bi kar tako prisodila Velike knjige o čustvih. Ilustracije so na prvi pogled površne, na straneh je preveč risb, zato resnega fokusa tamalega ni bilo pričakovati, a vendar je tema popolna zmaga za tega tako zelo čustvenega otroka. To knjigo bomo verjetno brali še dolgo v osnovno šolo.
Načeloma ne maram otroških knjig, ki neposredno poučujejo o neki izbrani in ozki temi. To tamali lažje spoznajo skozi prakso. Otroku nikoli nisem kazala kartonke, ki uči o barvah, ala ‘Poglej, to je rdeča žoga’, ker to lažje spoznava v okolju, ob dejanski žogi, ko mimogrede enkrat vendarle navržeš: ‘Pojdi po rdečo žogo!’, ne da bi pričakoval, kaj vse bo ob tem otrok sprocesiral. A čeprav Velika knjiga o čustvih deluje precej usmerjeno, pa s tem in z interpretacijo ne sili ne otroka ne starša. Je izjemno interaktivna, uporabna in tudi zabavna slikanica.
Kako jo bereva s 3-letnikom?
 |
| Stena portretov |
Način branja je podoben že od njegovega 2. leta in pol.
1. Obvezen je prvi postanek na začetnih dveh straneh, steni portretov (glej fotko zgoraj). Tam sin kaže na obraze, za katere želi, da se o njih razgovorim. Pri tem postaja bolj aktiven in samostojen šele v zadnjem času, ko po mojem navodilu poišče najbolj vesel obraz, najbolj žalostno deklico ali najbolj jeznega fantička. Prepoznavanje čustev v stilu ‘Kakšne volje pa misliš, da je tale? Zakaj pa?’ mu še ne predstavlja pravega izziva, raje posluša mojo pripoved.
Neverjetno je, kako otroka vsakič povlečejo prav tista poglavja, ki opisujejo čustva/situacije, ki so mu v nekem trenutku najbližje. Velikokrat knjigo načrtno vzameva v roke prav po hujših stiskah, pogosto namerno spletem zgodbo ob ilustracijah tako, kakor da se podobne stvari kot njemu/nama dogajajo tudi drugim. Potem iščeva rešitve. Ni nujno, da jo zmeraj najdeva.
Glavni namen knjige je, da prikaže čustva kot nekaj, kar se ves čas poraja v vsakem od nas, nobeno pa ni le dobro ali le slabo. Ker je za mlajše otroke mnogokrat vsega preveč (prepovedi, pričakovanja, omejitve, urniki, novo okolje, opuščanje starih navad, sprejemanje novih …), se zdi, da jih v nekem obdobju določeno čustvo popolnoma obsede – pri sinu se to po obdobjih dogaja z jezo in s strahom.
Tisto, k čemur vabi Velika knjiga o čustvih, je, kar se trudim začutiti tudi pri sebi – sprejeti svojo moč IN nemoč. Sprejeti sebe v belem, sivem in črnem. Dati sinu občutek, da kot mama in oseba zase to sicer poskušam delati, a ni nujno, da mi zmeraj uspe. V popotni culi naj s seboj odnese le to, da je vredu … Vse bo okej, sine. Tudi če kdaj ne bo videti tako.
Želim si, da bi ta knjiga romala v čim več čustveno nabitih domov, v roke občutljivih malčkov in razrvanih staršev, na police vrtcev in tudi začetnih razredov osnovnih šol. Žal je razprodana, mogoče pa si jo je izposoditi v knjižnici.
pozdravljeni, morda vese ali je možno to knjigo še k je kupiti? najlepša hvala
Karmen, najlepša hvala za vprašanje. Po informacijah založbe Zala je knjiga razprodana in nove naklade žal ni pričakovati. Predlagam, da jo poiščete v knjižnici.
hvala za odgovor 🙂