Ne morem reči, da me je Črna voda izjemno navdušila, predstavlja pa drugačno bralno izkušnjo od tistih, ki se jih lotevam sicer. Največ pozornosti sem med branjem namenila pisateljičinemu slogu, ki je zelo pesniški, ritmičen, poln je ponavljanj in časovnih preskokov, ki se zgodijo sunkovito, za bralca pogosto tam, kjer si jih ne želi – a prav zaradi tega bere dalje.
Zgodbo o določenem drobnem, a življenjsko odločujočem trenutku, ko mlada Kelly, ukleščena v potapljajočem se avtomobilu ameriškega senatorja, izgublja bitko, spremljamo z mnogimi preskoki naprej in nazaj. Več je prav opisovanja preteklosti, kar je glede na sedanjost – bližajoča se smrt – tudi smiselno, saj ta pelje naravnost in (in brez zaviranja) v vodo. Kelly, izobražena in razgledana punca, zdi se ambiciozna, a tako obremenjena s tradicionalnim domačim okoljem in narejeno konzervativnostjo, želi ob novem moškem, tako pomembnem funkcionarju, dih svežega, razburljivega, prepovedanega, norega, tveganega. Dobi pa utopitev, zadušitev. Smrt. Konec. V resnici točno to, kar je iskala, če se gremo črni humor. Z več empatije ob tem zlahka začutimo še kaj drugega.
Joyce Carol Oates: ČRNA VODA (Modrijan, 2016, 176 str., prevedla Maja Kraigher)
