Ta italijanski roman poda natančen vpogled v del sodobne evropske družbe, v rutino življenja, kariero, partnerske odnose, medgeneracijske konflikte in družbene spremembe. Izhajajoč iz naslova torej ne gre le za zgodbo o enem delu starševstva, očetovskem polu, ampak za širši uvid časa in kulture.
Nezvesti oče se res bere široko, aktualno in resnično, a tudi značilno za določen tip Evropejca. Takega, ki mu materialno gledano nič ne manjka, takega, ki je po duši hedonist, po stopnji čustvene zrelosti pa nekako večni iskalec obljubljene sreče, ki pri štiridesetih potrto spozna, da je ta obljuba prazna. Krivde za naivnost in neuresničen ideal ne zvali nase, temveč na sistem kot celoto in pravi nekaj takega – ti, kapitalistična družba, ti, ki oglašuješ fino hrano in izbrano pijačo, zabave in prešuštvo, v katerem iščem odklop in adrenalin, hkrati pa hočeš, da ljubimo in smo ljubljeni, ti si nas prinesla okoli, zaradi tebe tiho trpimo in se ob tem počutimo, da nam to trpljenje niti ne pripada – trpijo lahko le reveži, nesrečni so bili lahko le naši dedi na fronti, ker so resnično trpeli, mi pa … bog ve, se vrtimo v krogu?
Ta ravnina romana je kakovostna, sociološka, tudi filozofska. A prav na tej ravni se povprečnemu bralcu, željnemu zgodbe in tekočega sloga, Nezvesti oče rahlo zatakne med zobmi. Jezik je poln prevzetih besed, strokovnih izrazov in metafor. Morda je to tisto, kar je roman uvrstilo med nominirance za literarno nagrado strega, želim pa poudariti, da me prav zaradi vsega omenjenega s slogom ni prepričal, temveč me je na mnogih mestih celo odbijal.
Tisto, kar me je k branju pritegovalo, je osrednji motiv romana, ki je nov in zanimiv – pripovedovalec, ki po tem, ko z ženo dobita prvega otroka in o prihodnosti njune zveze ni veliko jasnega, pogosto zaide k drugim ženskam, v nočno življenje in delo, popivanje ter namerni umik iz družinskega življenja, vsega tega vseeno ne čuti kot nezvestobo ženi in njunemu partnerstvu, temveč predvsem kot nezvestobo svoji hčerki. Od tod tudi naslov – Nezvesti oče.
To je oče, ki še predobro ve, da je del očetovskega ideala tudi (ali predvsem) to, da si zvest materi svojega otroka, tisti, zaradi katere je to bitje sploh nastalo. Pripovedovalec se ob tem zaveda, da se ne umika le pred ženo, temveč tudi pred obveznostmi glede nege dojenčice, pozneje malčice. Želi se ji približati, tudi previti jo zna, se z njo igrati, odpraviti v park, a prave prisotnosti v trenutku in odnosu večinoma ne čuti. Ob tem poudarja in se tolaži s svetlimi, polnimi skupnimi trenutki s hčerjo, za katere se že v sedanjosti boleče zaveda, da bodo v prihodnosti edini temelj njune vezi. Bralec pripovedovalca nikakor ne vidi kot slabega očeta … Opazi pa stisko, ki jo v tej vseživljenjski in velepomembni očetovski vlogi doživlja. Kako naj jo premaga, ko pa jo utemeljuje z naravo družbe same?
Antonio Scurati: NEZVESTI OČE (Mladinska knjiga, 2016, 213 str., prevedel Janko Petrovec)
