Nehvaležno se mi zdi pisati o knjigi, ki se je napisala zato, ker je življenje to terjalo od pisca. Če gre za avtobiografijo, si kot presojevalec prebranega zbegan – kaj opazujem, kaj ocenjujem, kaj komentiram? Zgodbo, ki jo je ustvaril človek, ali življenje, ki je ustvarilo zgodbo?
Knjiga mojih življenj je zbirka kratkih zgodb, ki jo je mogoče brati na dva načina. Zgodbe lahko dojemamo kot samostojne celote in jih beremo v poljubnem vrstnem redu. Mislim si, da lahko tako branje prinese solidno bralno izkušnjo, ki pa je težje intenzivna. Knjigo mojih življenj je zato bolje prebrati od začetka do konca, saj s tem ujamemo tudi časovno zaporedje dogajanja v Hemonovem življenju. Začne se v Bosni in Hercegovini. Avtor svoje otroštvo in mladost opisuje s humorjem in z ironijo. Ko se zgodi vojna, humorja ne izgubi, samo obarva ga drugače – s črno. Zdi se, da delčka igrivosti ne izgubi niti, ko se kot begunec (beseda leta 2016, mimogrede!) znajde v Ameriki. Na tem delu življenjske premice se pripovedovalec ukvarja z iskanjem lastne identitete, z izgubo jezika, preteklosti, domačega kraja, spominov, ki so vezani nanj … Vojna ne prekine le družabnih stikov in ne poseže le med družinske člane. Uniči vezje v posamezniku in popolnoma deformira njegov jaz. Kdo sem, kam grem, od kod prihajam, kaj počnem tukaj? To so velika vprašanja, ki odmevajo, a priznam, da v meni niso povzročila takega sunka kot zadnja zgodba v knjigi (kot da ena z drugo tekmujejo v žalosti, ki se tragično stopnjuje).
Ko se vpletejo besede ‘bolezen, otrok, smrt’, se te poloti tresavica, zlovešča slutnja, da tako ali tako veš, kakšen bo konec … Ne želiš ga pripovedovalcu, ne privoščiš ga pisatelju, sočloveku, nikomur … Solze lijejo, s knjigo v roki drhtiš v sunkih tuje bolečine, bolečine, ki jo je Hemon izpovedal v nehotenem zamahu življenja, ki udarja, trga … Moški, ki vse to zapiše, ne skriva jeze, gnusa, besa, strahu in žalosti. Smo presenečeni, da je tako neposreden in natančen v svojih opisih? Ne, bralec si samo želi, da bi v naslednjem stavku prebral: ‘In potem je bilo spet vse v redu.’ Klišeja in hitrega srečnega konca mu ne bi zamerili. Tako pa …
Knjiga mojih življenj je zelo lepo napisana, a tudi zelo grda v vsem svojem dogajanju. Hemon je vanjo dal vse tisto, kar mu je življenje vzelo … Bralca pa je pustil v dolgem in nerodnem trenutku zadrege, kjer je govoriti, tolažiti in sočustvovati pogosto patetično. Še pisati o odličnosti te knjige je lahko takšno. Preberite jo, pa četudi o njej dolgo ne boste govorili z nikomer.
Aleksandar Hemon: KNJIGA MOJIH ŽIVLJENJ (Modrijan, 2013, prevedla Irena Duša, 168 str.)
[…] Midva (D. Nicholls) | Poletje v gostilni (L. Paukovič) | Opolzkosti v zasebnosti (M. Missiroli) | Knjiga mojih življenj (A. Hemon) | Smisel konca (J. […]