AGRESIVNOST

Nismo na pol patološka družina (khmh). Trdim celo, da kažemo toliko znakov ljubezni in konfliktov kot povprečna družina, ki se celostno gledano ljubi do neba, delno osvetljeno pa si gre tu in tam na živce. Če me je to malo jezljivo in glasno bitje v občasnih mukah uspelo naučiti česa zares pomembnega, je to dvoje: razmišljati, zakaj se tako jezi, in kako mu ob tem pomagati sprostiti vso to dnevno naloženo frustracijo, ne da bi ob tem ogrožal sebe in druge. A da bi to lahko zares dobro počela, moram z agresijo razčistiti tudi pred svojim pragom …

Zato Juul v Agresivnosti bolj piše meni kot človeku kot zgolj meni kot materi, pedagoški delavki, partnerki, prijateljici, hčerki … Zbode tam, kjer najbolj zaboli – kdaj se ljudje vedemo agresivno (pojem dojemite zelo široko – verbalno, neverbalno, posredno, neposredno)? Takrat, ko se za druge ne počutimo dovolj vredne, ko prestopajo naše meje in ko s tem brišemo sebe.

Kaj nas dela še bolj nasilne, jezne, frustrirane, nervozne? Nekdo, ki nas samaritansko poboža po rami in reče: “Umiri se!” Ali nekdo, ki nas avtoritarno posadi za mizo in veli: “Tako ne gre več naprej, nehaj se tako obnašati!” To je tisto, kar doma, v vrtcu, v šoli in v svetovalnih centrih krepi tabu agresivnosti.

Agresija, ki je na primer v športu in poslu tako zaželena ter je nihče ne brzda, temveč naj bi vzgajali tekmovalno, ker bo le to rodilo življenjski uspeh, pa ima še drugi obraz, dojet povsem destruktivno – malček v peskovniku, ki ugrizne vrstnika, 10-letnik, ki sošolko redno spotika na šolskem hodniku, maturat, ki pri eni od ur razburjeno odvihra iz razreda, moški, ki kriči na prodajalko, in ženska, ki ogovarja drugo … Na te primere se, v kakršnikoli vlogi se že znajdemo na nasprotni strani, večinoma odzivamo avtomatsko – s kaznijo, protiudarcem, z besom, ignoriranjem in drugim.

Kako se počutiš, kaj te muči, kaj si želel povedati, kdo te ne sliši, zakaj se jeziš, kako ti lahko pomagam? Si predstavljate, da vas naslednjič, ko se boste zelo, zelo jezili, nekdo vpraša kaj takega? Ne zato, ker mu je tako naročila glava ali knjiga, v kateri je to prebral – ampak zato, ker ga zares zanima, kako se počutite. Tudi ne zato, ker bi vam dovolil, da ob tem poškodujete druge in sebe – ne, Juul začrta mejo, ki jo moramo postavljati tudi starši otrokom, odrasli odraslim in TUDI otroci odraslim. A za agresivnim vedenjem, ki se ponavlja, je zmeraj neko sporočilo, ki ga ne gre prezreti. Vživite se. Ali ni pomirjujoč občutek, da je nekomu za vašo jezo, čeprav je videti glasna, grda in razdiralna, vseeno mar, ker ste tudi to vi? Niste pa samo to!

Te knjige (izvirnik je na Danskem izšel leta 2012) ne vidim kot vzgojni priročnik, temveč kot pomemben premislek o sodobnem problemu v medčloveških odnosih. Neposredno nagovarja starše in strokovne pedagoške delavce. Koristno je, da piše o tem, všeč mi je tudi, da se iz besedila čuti avtorjevo vznemirjenost. Agresivnost dojemam kot Juulovo najčistejše besedilo, v katerem končno jasneje spregovori o tistem, kar na široko napleta v sicer dobrem, a zame ne povsem koherentnem, Kompetentnem otroku.

Tisto malo, a ne nepomembno, kar bi Agresivnosti vendarle lahko očitali, je motivno povsem zgrešena naslovnica, ki zamegli vsebino in sicer solidno celostno oblikovno podobo knjige. Juul o agresivnosti, o razdiralnosti in tabuju v družbi – na naslovnici pa srečen družinski trio? V posmeh komu ali čemu? Lapsus? Ker se smeh in sreča pač bolje prodajata? Ne, pristen izraz besa in stiske na naslovnici bi hitreje pritegnil realnosti željnega kupca in bralca!

Jesper Juul: AGRESIVNOST: nov in nevaren tabu (Mladinska knjiga, 2017, 251 str., prevedla Irena Samide)

---

Morebitna Juul vs. Siegel dilema: Za izvore določenih vedenjskih in čustvenih pojavov se mi po prebranem zdi največji strokovnjak Siegel (tu in tu), za razlago nevarnih družbenih posledic, če odrasli ne bomo prevzeli krmila v svoje roke, pa je idealno branje prav Juul.