Nikar se v to knjigo ne zapodite, če od nje pričakujete veliko romantike, seksa, Amorjevih puščic, princa na belem konju, ki po tipičnem zapletu končno spet pridobi naklonjenost svoje idealne izbranke … Naslov zelo zavaja lažje literature željnega bralca.
Ljubezenski roman je v resnici trpeče, razočarano in v duhu zabrisane ljubezni zapisano besedilo o dveh mladih – njej, ki želi igrati, in o njem, ki želi pisati. Njuni honorarji so nizki in neredni, njun otrok je omenjen kot začetek in (morda) konec njune poti, njuna ljubezen pa se zdi razpadajoča in konfliktna. Njuni dialogi so redki, monologe pa obvladata do potankosti. On bi jo najraje udaril, ker ga krivi za vsako stvar, ki jo naredi, ona bi njega nagnala čez prag zaradi vsega, česar ni storil. Besedilo je grobo, dotikov je malo, padcev, tistih pravih in metaforičnih, veliko. Gre za fazo v vsakdanjem medčloveškem odnosu, a gre tudi za izpostavitev tistih drobcev mnogih ljubezenskih zvez, ki klonejo zaradi konflikta med stvarnostjo in idealom. Popravljam misel, zapisano v uvodu – v tem romanu je veliko romantike, a ne holivudske, temveč tiste iz 19. stoletja.V njem je tudi nekaj vrstic, ki morda nakazujejo na spodbudnejši razplet odnosa, mogoče so te vrstice tiste, ki govorijo o nebogljenem otroku, v katerega se že zapisujejo travme in občutki nemoči, mogoče so to tiste vrstice na koncu knjige, ko skupen družinski greh še lahko pomeni zavezništvo, pripadnost in prihodnost ljubezni. Upam.
Roman je težje berljiv, povedi so razvlečene čez eno stran in več, pripovedovalec se menjava spontano in hitro, zato sem ga kljub temu da je kratek, brala zelo dolgo. Bolj me je pritegnila tema, četudi težka. Naj ponovim … Upam, da je ljubezen mogoče ohranjati tudi v težjih okoliščinah in pod težo (ne)izrečenega, (ne)storjenega ter (ne)občutenega. Predvsem se mi zdi, da zgodba nakaže tisto, kar pogosto pozabimo, ko ocenjujemo svoj ljubezenski odnos ali partnerstvo sosedov, prijateljev, znancev. Vse so samo delčki odnosa, za vsakim odnosom je neka preteklost in pred vsakim prihodnost, četudi ločena, temna. Vidimo le sedanjost in morda v njej kaj spregledamo, prenapihnemo, obsodimo prehitro, površno … Zato je tudi tu dobro zaključiti odprto do sebe in drugih – ne presojaj le na podlagi sedanjih trenutkov, ker nikoli ne veš, kakšni so bili prejšnji in kakšni še prihajajo. Ljubezen ni odnos, ki le je ali pa ga ni … Včasih se v sedanjosti kaže tudi kot nekaj vmes. Na enem od znanih družbenih omrežij so to poimenovali kot ‘it’s complicated’. So že vedeli, zakaj.
Ivana Sajko: LJUBEZENSKI ROMAN (Modrijan, 2016, 120 str., prevedla Polona Glavan)
