Haha, ko se spomnim branja te knjige, me začne takoj zvijati v želodcu – na tisti najzabavnejši način, nikakor prebaven, kaj šele virozen ali nervozen.
 |
| Vir fotografije: galarna.si |
Čeprav sva s sinom to slikanico že neštetokrat pogledala, se ji vsakič smejiva, kot da nimava pojma, kaj se bo zgodilo na koncu. Zgodba je kratka, besedila je le za par povedi, interakcija starš-knjiga-otrok pa je zelo močna.
Urška se sprehaja s psom, in ko ta trči ob sredico knjige, izgine. Ojej, kam je šel? Potem pride Mitja, da bi ji pomagal, pa izgine še on. Pridejo rešilec, policisti in podobno … vsi izginejo v bermudskem trikotniku sredice knjige. Urška bo morala stvar urediti sama. A kaj, ko na sredini izgine še ona. Skrivnostni pisec pisma poziva, naj knjigo močno stresemo. In res – tresti je treba premišljeno in v smehu, če želimo, da se pes, Urška, Mitja, rešilec in drugi v padcu vrnejo na trdna tla knjige.
Sinu slikanico angleškega avtorja Richarda Byrna berem hitro, teatralno, stopnjujem napetost in presenečenje ter nevarnost. Spodbujam ga, da knjigo sam čim bolj strese (za to ne potrebuje posebnega vabila, že od začetka branja čaka na stran, kjer lahko začne tresti), in vidim, kako zadovoljen je, ko se vsi liki vrnejo. Zaenkrat še ne sprašuje, kam izginjajo.
Bralna izkušnja 3-letnika v vrtcu: Slikanico Ta knjiga je pojedla mojega psa! je tamali predstavil v vrtcu v bralnem projektu Ciciuhec. Hitro je pritegnila zanimanje drugih otrok, zato vzgojiteljicam priporočam, da knjigo predstavijo tudi v svoji skupini. Zaradi dinamike in sprostitve, ki ju izzove pri otroku, je primerna za razelektritev napetega ozračja in spodbujanje skupinskega reševanja problema.
V slovenskem prevodu je izšla tudi podobna slikanica istega avtorja, Ta knjiga je čisto podivjala!.
Richard Byrne: TA KNJIGA JE POJEDLA MOJEGA PSA! (Založba KMŠ, 2016, prevedel Matjaž Kotnik, 30 str.)
