Spet smo v čakalnici pri zdravniku (če dobro opazujete, se tam zgodi vse sorte, vrednega zapisa). Kot dobro sklepate, moj tamali nad obiskom spet ni bil navdušen; v čakalnico je prikričal (tisto, kar se je dogajalo doma in na poti do avta, je bilo še huje in glasneje), zato sem na eni od zdravniških kontrol, kjer na pregled čakaš vsaj 45 minut, razvila tehniko ‘Boš sedel na okenski polici?’. To pomeni, da otrok brez čevljev spleže na stol in sede na široko kamnito okensko polico, po kateri potem prosto plazi levo in desno. Očitno mu to poveča občutek varnosti in ga vsaj toliko zamoti, da vsakih dvajset sekund v joku ne prosi, da bi rad odšel domov. Polica ostane nepoškodovana, res pa je, da s tem prijemom grobo kršimo nenapisano tradicionalno vzgojno reklo: Sedimo samo na stolu!
Oni dan pa se je pod okensko polico prikazal drug fantek in očku pravil: “Daj me na polico.” Ata, pogledajoč v mojega na polici sedečega otroka, je bil jasen: “Ne, K., na polici se ne sedi.” Hm, pogledam svojega otroka, zdaj razigranega na polici, in pogledam očeta, ki svojemu tega ne dovoli. Spontano opravičujoče pojasnim: “Načeloma se strinjam z vami, ampak veste, naš bo pa kar sedel tam zgoraj, ker se vsaj tako umiri pred pregledom.” Zdi se, da očka malega K. to ni nič zmedlo, povsem mirno in brez kančka sarkazma je namreč dodal: “Ja, ni problema, vaš naj sedi, naš pa bo na stolu.”
Zgodilo se je tisto, kar si želimo prav vsi starši – najprej to, da si dovolimo otroku meje postavljati subjektivno in glede na vsakokratno situacijo – glavno vodilo: ne škodi sebi in drugemu. In še pomembneje: spoštujmo meje in odločitve drugih staršev, četudi so drugačne od naših.
Odlično je, da je moj otrok tam gor lahko obsedel, ne da bi naju omenjeni očka javno okrcal za neolikana (morda je to storil v mislih ali ko je ženi primer opisal doma, haha), jaz pa na njegovo zavrnitev sinove želje tudi ne gledam kot na nesmiseln avtoritaren prijem, temveč mejo, ki jo je zastavil glede na svoja prepričanja in počutje svojega otroka.
Na stolu ali na polici, sredi marca s trakom na ušesih ali ne, s toplo odejico pri 15 stopinjah ali brez nje, po blatu po kolenih na igrišču ali ne, po toboganu navzgor? To so vsakodnevni primeri, v katerih starši sprejemamo lastne odločitve, nikokor življenjsko pomembne, zato vzgajajmo in pustimo vzgajati!
