EJ, PA KDAJ TI BEREŠ?

Včasih me kdo začudeno vpraša, kako mi uspe prebrati toliko knjig. Zdi se mi, da jih sploh ne preberem toliko (dokler se ne spomnim na slovensko statistiko, haha), potem pa pomislim: “Ej, ampak res, kdaj berem, če se mi pa zdi, da sem ves čas razpeta le med delom in otrokom?”

Ilustrirala Marysia Szmatula Černe

Verjetno berem takrat, ko ti tečeš, jaz pa laufam med knjižnimi stranmi. Takrat, ko ti pečeš torto in jo okrašuješ s tisto pisano maso. Takrat, ko greš ti v šoping, jaz pa sem v knjižnici. Takrat, ko ti gledaš zabavno oddajo na televiziji. Takrat, ko ti delaš jogo, jaz pa se z bolečim križem valjam po postelji s knjigo v roki. Takrat, ko si ti urejaš pričesko ali mejkap, jaz pa v precej manj dodelani obliki berem. Takrat, ko greš ti s prijateljicami na klepet, jaz pa svoje vidim redko. Takrat, ko ti potuješ po svetu. Takrat, ko imaš ti romantičen večer v dvoje, moj je pa videti tako, da eden igra računalniške igrice, drugi pa precej blizu bere knjigo. Takrat, ko ti vrtnariš, pleteš, kadiš, telovadiš, zdravo kuhaš, chillaš na soncu ob reki ali morju, jaz pa verjetno ležim, hrustam čips in berem ali tipkam blog o nazadnje prebranem.

Sploh ne gre za to, da bi se s poudarjanjem svoje redne bralne dejavnosti želela kakorkoli dvigniti nad drhal, ki, bog pomagaj, športa ali se presno prehranjuje. Ne! Gre le za to, da ko se naslednjič začudite nad človekom, ki ima izklesano postavo, brezhiben outfit ali, pazi to, na teden prebere vsaj eno knjigo, pomislite tudi, da so vsi trije v življenju očitno dali prednost neki dejavnosti ali hobiju, ki mu namenijo VELIKO časa, pozornosti, misli, pogosto pa tudi denarja, vi pa ne, zato to večinoma ni stvar razlik v sposobnostih in organizaciji časa ali stopnji lenobe/hiperaktivnosti v človeku, temveč odločitve.

To, da veliko berem, pomeni, da nečesa drugega počnem občutno manj. Ne pomeni pa, da ves dan samo berem in berem (o tem niti ne sanjarim).

V resnici tudi trenutkov za knjigo ne lovim na vsakem koraku. Na avtobusu raje buljim v telefon (in ne berem e-knjig), ko kuham, se mi že brez motilcev pogosto kaj prismodi, zato se osredotočam na štedilnik, ne pa na knjigo, na klopi v parku preberem le pol strani, potem pa knjigo zaprem, ker me motijo zvoki iz okolja in mimoidoči. Zato med tednom večinoma berem pred spanjem. Berem hitro, to je res, a berem tudi z izjemno željo, da pridem knjigi do dna. Tega zanosa v športu, druženju z ljudmi in drugih sproščujočih dejavnostih ne čutim v taki meri, zato: ključ je v prioriteti, ne gre za magično organizacijo časa ali mega bralno tehniko. Bistvo je v stvari, ki te pokliče. Taki se nemudoma oglasim. In knjige kar naprej zvonijo … Meni knjige, tebi pa kaj drugega. Dajva se poveseliti kar oba, ker svoje strasti v življenju ni lahko odkriti, še težje pa ji je slediti.

Dodaj odgovor