Verjetno berem takrat, ko ti tečeš, jaz pa laufam med knjižnimi stranmi. Takrat, ko ti pečeš torto in jo okrašuješ s tisto pisano maso. Takrat, ko greš ti v šoping, jaz pa sem v knjižnici. Takrat, ko ti gledaš zabavno oddajo na televiziji. Takrat, ko ti delaš jogo, jaz pa se z bolečim križem valjam po postelji s knjigo v roki. Takrat, ko si ti urejaš pričesko ali mejkap, jaz pa v precej manj dodelani obliki berem. Takrat, ko greš ti s prijateljicami na klepet, jaz pa svoje vidim redko. Takrat, ko ti potuješ po svetu. Takrat, ko imaš ti romantičen večer v dvoje, moj je pa videti tako, da eden igra računalniške igrice, drugi pa precej blizu bere knjigo. Takrat, ko ti vrtnariš, pleteš, kadiš, telovadiš, zdravo kuhaš, chillaš na soncu ob reki ali morju, jaz pa verjetno ležim, hrustam čips in berem ali tipkam blog o nazadnje prebranem.
Sploh ne gre za to, da bi se s poudarjanjem svoje redne bralne dejavnosti želela kakorkoli dvigniti nad drhal, ki, bog pomagaj, športa ali se presno prehranjuje. Ne! Gre le za to, da ko se naslednjič začudite nad človekom, ki ima izklesano postavo, brezhiben outfit ali, pazi to, na teden prebere vsaj eno knjigo, pomislite tudi, da so vsi trije v življenju očitno dali prednost neki dejavnosti ali hobiju, ki mu namenijo VELIKO časa, pozornosti, misli, pogosto pa tudi denarja, vi pa ne, zato to večinoma ni stvar razlik v sposobnostih in organizaciji časa ali stopnji lenobe/hiperaktivnosti v človeku, temveč odločitve.