Tamali riše. No, riše … Natančneje: “Jaaaa, flomastri, jaaaa, magične barvice (še po oknu rišejo – in se izbrišejo!), jaaaa, vodene barvice!” (Vse ima, redno posodabljam umetniški material, da bi končno zagrabil, čeprav ne vem, po kom bi podedoval risarski talent.) Potem pa sede, naredi nekaj potez in samozavestno pokaže: “Gleeej, kaj sem narisal!” (Dete, naj ti to samozaupanje v življenju nikoli ne spolzi med prsti!) Jaz seveda ne vem, kaj pomeni ta večni krog, zdaj res že sklenjen, kar je baje povsem v skladu z razvojnimi mejniki (juhu!), zato včasih vprašam, kaj je na risbi (vedno je avto), včasih pa bleknem: “Uuuu, fino je videti.” (Spodbuda in to, otroke je treba hvaliti, so rekli.)
A v tem otroškem umetniškem svetu so tudi bolj sive cone. Naj postrežem z eno takih?
Risbice nosi iz vrtca (te so še najbolj definirane in jih večinoma shranjujem), mimogrede počečka kakšen lepljivi listič, papirčke pušča po stanovanju, in ko naredim obhod, organizacijsko vestna, kot sem, pač ločim stvari na dvoje podvrst: smeti ali omara/polica. V primeru otroških risbic je dilema jasna: mapa za shranjevanje ali smeti? Zadnje čase pogosteje smeti!
Oni dan pa tamali zbegano pridrvi iz kuhinje in sprašuje: “Mami, zakaj si mojo risbico vrgla v smeti?” Shit!
Na levi rami sedi moj iskreni jaz, ki bi lahko jasno povedal: “Odločila sem se, da bom v tvojo umetniško mapo odslej shranjevala le za tvojo starost res presežne izdelke, te boš konec koncev čez leta lahko z zanimanjem pogledal in meni se bo ob njih kar milo storilo. To je namen take mape. Naslednja risbica, ki gre v tvoj portfolio, naj ima torej vsaj tri črte.”
Toda spregovori mati lažnivka: “Hmm, res? Joj, to je pa nenavadno …” (Zamolk, pogled na prizadetega, vse je okej, gremo dalje).
Na srečo je moj otrok tako hitrih mislih in dejanj, da mu lažnivi odgovor zaenkrat povsem zadostuje. Na polici za mano v sekundi zagleda svojih pet najljubših avtomobilčkov in njegov svet postane an, an, brrrrm, brrrrrm, za risbico se mu že žvižga … kot meni. Teh z eno črto je v umetniški mapi že vsaj osem. Vem, da mi bo čez deset let prav ob vsaki zavriskalo srce, a vem tudi, da ne bo jokalo za tisto petindvajseto enočrtno, ki je v smeteh. Rada imam red, pika.
