Z otrokom prideš na dvorišče. S seboj ima kakšen avtomobilček, mogoče se vozi na kolesu, morda prinese žogo ali lopatko, verjetno kakšen prigrizek, pijačo … Mati si misli: “Juhu, zdaj pa naj se tamali veselo igrajo!” Pa se k otroku hitro prilepi še kakšen in potem se začne tisto znano in nikoli zares končano:
A: “Mi posodiš x?'”
B: “Ne!!!”
A (že jemlje iz rok): “Daaaj, posodi mi … prosim!”
B (že puli): “Ne, pusti, moje je!”
Ne vem, kakšni so vaši otroci, a moj je brez izjeme pod črko B! Seveda ob tem začutim, da moram posredovati, saj je otroka treba naučiti širokosrčnosti, radodarnosti, družabnosti, zaupljivosti in kar je še teh pomembnih reči … Zato naredim prvi kiks in tamalemu rečem: “Posodi fantku/punčki x. Saj veš, da je lepo posojati. No, posodi, saj ti bo potem vrnil/-a.”
Po sto ponovitvah moj otrok še vedno ne privoli v posojanje (enkrat je vse igrače pobasal v nahrbtnik – najhitrejše samostojno pospravljanje sploh – in oznanil: “Ne bom posojal, greva domov.”) in postaja vse bolj napadalen, ne le do otroka, ki hoče predmet, temveč tudi do mene, ki ga verbalno želim prepričati v nekaj, česar očitno res ne želi. Potem se zgodi nov kiks v obliki druge mame, ki svojemu otroku, ta je pod črko A, začne razlagati: “Fantek noče posoditi. Saj imaš dovolj svojih igrač, pusti ga, če ne želi posoditi, ne puli mu iz rok, ni lepo, če puliš, to ni tvoje!”
Na koncu se oba otroka mečeta po tleh, mami se končno združita v tej stari dvoriščni travmi, jasno pa je, da imata oba otroka povsem razumni želji, le nasprotni sta si. Eden si želi predmeta (in tega ponavadi lažje razumemo), drugi pa tega predmeta noče deliti. Tega drugi otroci hitro označijo za sebičnega in ne preveč zabavnega prijatelja, odrasli pa si ustvarijo pomisleke tudi o staršu takega otroka (“Zagotovo je tudi mama takšen skopuh.”), od tod materinski gon za posredovanje v konfliktu.
Si predstavljaš, kako bi bila ta zmeda videti v odraslem svetu? Prideš v lokal na kavo, sedeš, iz torbice potegneš telefon in kolegica, s katero klepetaš, te prosi, da ji ga posodiš, ne za klic ali SMS, ampak tako, bo malo pobrskala po njem. Če nimaš izrazitih zadržkov, to seveda storiš. Možno pa je, da svojega telefona ne posojaš rad (dvigujem roko!), niti prijatelju. Zdaj pa si predstavljaj še tole – prideš v lokal, komaj sedeš in po tvojem telefonu bi rad pobrskal še neznanec pri sosednji mizi. Mu ga posodiš? Iz ozadja te nekdo z angelskim glasom, a že rahlo vznemirjen, prepričuje nekako takole: “Daj, Nina, daj, posodi telefon, saj veš, da je lepo posojati; saj ti ga ne bo ukradel, niti pokvaril, samo ogledal si ga bo, ker je radoveden, on nima tega modela.” Vau, stavim, da ti zdaj posojanje že bolj diši …
Moj otrok, 3,5-leta, je za svoje igrače pogosto zelo zaskrbljen (kaj če jih bo kdo ukradel, odnesel, pokvaril?), a v resnici ni tako stiskaški kot na dvorišču. Zlahka in brez spodbude mi ponudi krhelj jabolka iz posode, v katero mu ga narežem, rad deli pecivo z babico, vesel je, ko mu povem, da bo svoja premajhna oblačila posodil mlajšemu dečku in podobno. Res pa je, da se ob vrstnikih obnaša drugače. A na dvorišču bi se do njega morala začeti drugače obnašati tudi jaz: komu na čast se za pol ure ustavi čas, ko starši zaženemo svoje moralne motorje in otrokom razlagamo, kakšni morajo biti? Zakaj? Da bodo všečni, priljubljeni, spodobno vzgojeni? Ali da bomo taki v očeh odraslih izpadli mi kot starši?
Otroke in sebe obremenjujemo z lajno posojaj, posojaj, v resnici pa se bodo te socialne veščine naučili sproti in onstran starševskih litanij, mogoče niti ne na dvorišču. Zato bom naslednjič, ko bo moj otrok A-ju zakričal: “Ne, ne posodim!”, tiho, ker je vse povedal že sam. Morda bo zato B izgubil priljubljenost v očeh A-ja, morda se bo A lažje sprijaznil z jasno slišano zavrnitvijo, morda si bo B potem premislil in stvar res posodil, morda bo A izgubil željo po ogledanem predmetu, morda se bosta nemoteno igrala naprej, morda bosta doživela vsak svoj izbruh … A jaz dvigujem svoje kontrole željne roke, pa ne zato, ker bi nad svojim otrokom povsem obupala ali ker bi verjela, da posojanje ni pomembna stvar, temveč zato, ker ne verjamem, da je TAKO pomembna, kot se zdi na dvorišču!
amen
Odlično napisano!