ZAKAJ NE OBJAVLJAM OTROKOVIH FOTK?

Kaj najpogosteje všečkate na družabnih omrežjih? Fotke, kajne? Fotke predmetov? Nope. Fotke knjig morda? Seveda ne, te marsikdo spregleda, četudi so lahko zelo estetske in predstavljajo odlične zgodbe in ustvarjalce. Najpogosteje lajkamo fotke ljudi! Katera podvrsta človeka pa doseže največje število všečkov, komentarjev in delitev? Da, fotografije otrok! 

Najprej so na njih še zmečkani, ampak iii, nato so popolnoma neopazni v slingu, ampak iii, potem umazani od prvih pljunkov goste hrane, ampak iii, ter tako dalje nekje do šole, ko starše brcnejo v rit. Obvezno objavljate fotke družinskih izletov in redno se fotkate pri profi fotografih – recimo za božično voščilnico in ob prihodu novega člana. Potem otroci zrastejo in v prvih razredih osnovne šole izgubijo svojo nedolžno prikupnost, na vaše prigovarjanje ‘Nasmej se za Facebook!’ pa ne trznejo več. To ne pomeni, da njihove fotke z družabnih omrežij izginejo. O ne, to je šele začetek! Pot ste tlakovali vi, starši, in ko dobijo svoj telefon, svoj profil dodobra napolnijo s svojimi bolj ali manj okusnimi fotografijami. Takrat nad tem vihate nos, zdi se vam celo nevarno, svarite jih pred online drhaljo, v zadrego vas spravljajo njihovi hormonski selfiji, pozabljate pa, da ste halo objavljanja njihovih fotk začeli vi, ko so oni bili še odvisni od vaših prsi.

Tema postane še zanimivejša, če imate otroka IN blogate (po tem vrstnem redu vsak dan nastane kak nov mami blog na Slovenskem – roko na srce, eni so kakovostni in berljivi, drugi moteče nastopaški). Vaša publika pričakuje, da boste redno objavljali fotke z obrazom svojega otroka. Take objave bodo vsaj 10-krat bolj všečkane in komentirane kot druge in vi boste to hitro opazili. Spregledali boste, da morda ob tem družinske trenutke zreducirate na to, da večinoma hektično skačete okrog otroka s telefonom v želji po najboljšem posnetku, primernem za novo visoko klikano objavo. Se vam to pogosto dogaja?

Če na spletu lažje delim zmerne besedne opise peripetij svojega otroka, pa sem glede objave njegovih fotografij zelo zadržana, v primerjavi z drugimi blogerji zadrta. Zakaj taka previdnost?

Svoje profile na družabnih omrežjih sem že pred leti oklestila osebnih fotografij (obraz, preveč stanovanja in soseske, družinski člani, prijatelji …). Te mimogrede pošljem v zasebnem sporočilu, na zid pa jih ne lepim, ker ob tem nisem sproščena – pripišite to sramežljivosti, nesamozavesti, introvertiranosti, po želji to potencirajte do anksioznosti ali preganjavice … Vem, da takega ekshibicionizma v meni ni in ne glede na trend 21. stoletja mi ga ni treba na silo iskati.

Če se tako vedem na spletu, ko gre za moje fotke, je fer, da podoben odnos ohranim do deljenja fotografij svojega otroka. Naj bodo še tako simpatične, na spletu jih, dokler jih ne bo objavil sam, ne bo, vsaj obraza ne. Vem (in nič ne pretiravam), da bi v trenutku, ko bi objavila fotko, na kateri tamalega med branjem najboljše slikanice na svetu držim v naročju, ta idilična objava požela veliko več pozornosti kot dolgočasna fotka te iste slikanice na naši jedilni mizi, brez otroka. A jedilna miza in knjiga sta nekaj, do koder javnosti pustim, pred otrokom pa zapornico spustim.

Moj tamali, razgibana živalica, redko pozira in fotke, ki jih dnevno ustvarim, so primernejše za zasebno zbirko kot za družabna omrežja. Naše stanovanje ni tako fotogenično, da bi zadostilo pintrest smernicam sivo-belih, minimalističnih kompozicij kot iz škatlice. Glede na način življenja smo še kar navadna slovenska družina z večinoma razmetanim stanovanjem s prašnim pohištvom iz Ikee, moja frizura ima reden dvocentimetrski narastek in njegova brada sive kocine, jaz imam vsak dan kak mozolj in otrok bi znorel, če bi ga za fotkanje tlačili v outfite po zadnji modi, da bi klikajoče mamice na spletu obnemele od zavisti. Vsaj eden po službi pred računalnikom obsedi v gatah in res ne vidim možnosti za to, da tako realnost delim z javnostjo, čeprav je nadvse simpatična in iskrena, ni pa viralna. Nočem niti v drugo smer: svojega vsakdana, oblačilnega sloga in stanovanjskega interierja ne želim spreminjati zato, da bi postal bolj fotogeničen in klikan.

Se sprašujete, zakaj tako zapletam? Česa se na spletu bojim? Morda za to, da bi kdo izkoristil naše obraze in podatke, objavljene na spletu, res ni veliko verjetnosti, toda meje zasebnosti si ljudje širimo in ožamo subjektivno do tja, kjer smo še sproščeni. Naše obnašanje na spletu je pomembnejše, kot se nam zdi na povprečen dan. O tem spregovori tudi krasna otroška slikanica Ženičke in strički za daljnimi grički Nine Jelen.

Z objavo fotografij drugih, na primer otrok, ki ob tem nimajo možnosti odločanja, prestopamo njihove meje, ki se zaenkrat zdijo tihe, a vidnejše postanejo v trenutku, ko navdušena mamica v sicer zaprti skupini staršev objavi fotko iz vrtca, na kateri želi v prvem kadru prikazati odlično vzdušje v tej ustanovi, ne zaveda pa se, da so poleg njenega otroka na fotki tudi obrazi drugih, katerih starši take objave morda ne želijo (razlogi so njihovi lastni in pravico imajo do njih). To je le en primer spornega vedenja na spletu, ko odrasli v želji po opaženosti, pogosto pa tudi širjenju prodaje na podlagi klikov objav zasebno mešamo z javnim. Ob tem ne čutimo več, da sploh počnemo kaj spornega. Pomislite – morda ni sporno za vas, morda je za koga drugega. Meje drugega pa naj bi kar se da spoštovali, kajne? Na spletu se je nevarno in naivno počutiti popolnoma varno in sproščeno, zato premisli znova in znova, kaj deliš IN s kom.