Rada poudarjam, da knjige, ki jih začnem brati, pogosto izbiram glede na obseg strani. Ne gre za to, da bi iskala lahkotno in pogrošno branje, temveč si želim v tistih kratkih trenutkih, ki jih lahko namenim branju, prebrati čim več v smislu števila različnih knjig. Po tem ključu sem izbrala tudi nov prevod krajšega romana francoskega pisatelja, nobelovca, Patricka Modiana Da se ne izgubiš tu okrog. Bolj kot z zgodbo me je prepričal z vzdušjem, ki ga ustvarja – zlahka ga vidim na filmskem platnu.
Zgodbi tega romana je težko slediti, saj se pripovedni časi hitro menjavajo, v njej je ogromno senc in nejasnosti, ki jih povzročata vračanje v preteklost in človekova pozaba. V sedanjem trenutku spremljamo osamljenega upokojenega moškega, ki ga grobo izsiljuje neznanec, zaradi česar se glavni junak začne načrtno spominjati svoje preteklosti. Spomini so nenavadni, takšno pa je tudi vzdušje v romanu.
Med branjem sem bila premalo pozorna na to, kakšno vreme naj bi bilo v zgodbi (če je to sploh kje opisano?) – glede na občutek, ki se ob zapisanem razrašča v bralcu, si upam trditi, da bi bila najprimernejša stalen dež in megla. Asociacije iz strani v stran postajajo zapletenejše, retrospektive so polne nejasnosti in zloveščosti. Slutiti je, da se je na začetku junakove poti, v otroštvu, dogajalo nekaj zelo slabega, nekaj, česar še sam ne more doumeti. Ni povsem jasno, s kom je odraščal, kam so izginili njegovi starši, kdo se skriva za vsemi imeni in priimki, ki si jih je v zadnjih desetletjih zapisal v svojo beležko. Diši po zločinu, ki mu je bil morda priča kot deček, a možgani so tudi to povsem izbrisali iz pomnilnika. Ta spominska zmeda bega oba – bralca in junaka romana, ki se ob koncu mučnega obujanja lastne preteklosti zave, da lahko svojo življenjsko sestavljanko razume šele, ko bo razvozlal listič z napisom ‘Da se ne izgubiš tu okrog’. Kdo mu ga je dal v žep in predvsem – zakaj je to storil?
To je zgodba, v kateri se boste hitro izgubili in v tem ne boste uživali, uganke vam verjetno ne bo dano razrešiti. Prav sprožanje te silne frustracije v bralcu lahko doživimo kot odliko takšne literature. No, ali pa za nas ostane le frustracija. Kakor za koga. Zame je Da se ne izgubiš tu okrog nekaj vmes.
Patrick Modiano: DA SE NE IZGUBIŠ TU OKROG (Mladinska knjiga, 2017, 135 str., prevedel Aleš Berger)
