KO OTROK ZAVRAČA DRUŽBO VRSTNIKOV

Ali poznate veliko otrok, ki zavračajo družbo vrstnikov? Večinoma so otroci navdušeni ali vsaj ravnodušni, kadar se družijo v skupini. Najbolje je to videti v vrtcu. Nekateri se že hitro zavohajo in si izberejo najboljše prijateljčke, po katerih hrepenijo še popoldne, drugi so bolj zadržani in zadovoljno bivajo po svoje, so pa tudi tretji, in tak je primer, ki ga opisujem v dolgem nadaljevanju, ki se na stik z otroki odzivajo zelo burno.

Tak otrok v vrtcu navidez sodeluje. Hitro se naveže na vzgojiteljice, pri ločitvi od staršev nima težav, sprejme rutino obrokov, higieno, samostojno igro in spanje, več mesecev pa se odmika od dnevne skupinske dinamike. Ne želi sedeti v krogu z drugimi otroki, zmoti ga njihova fizična bližina, pogosto doživi stisko v ozki garderobi ali na hodniku, ko je tam več otrok in hrup, ne igra se skrivalnic in se ne žoga (sicer obe igri obožuje – a le z odraslimi), na sprehodu se za roko oprime le odrasle osebe ipd. Vsako spodbudo za druženje z vrstniki zavrne in se ob tem umakne v kot, kjer počaka, da je skupinskega druženja konec. Domov prihaja napet, utrujen in agresiven.

Tamali se je v zadnjem času družabno gledano izjemno razcvetel. Fascinirano opazujem to spremembo, pa ne zato, ker bi pri njem forsirala le ekstravertirano vedenje, temveč zato, ker sem vedela, da je v njem kljub zavračanju veliko več želje po druženju z vrstniki, kot je je zmogel izraziti.

V nadaljevanju razmišljam o možnih pozitivnih vplivih na vedenje otroka, ki se je vrstnikom od nekdaj umikal (vidno je bilo že, preden je shodil), pri treh letih in pol pa se je začel v teh stikih obnašati drugače. Upam, da bo vsebina koristila še komu – pišem jo zato, ker sem jo v trenutkih, ko sem bila zbegana zaradi njegove stiske, iskala tudi sama. Vrstni red zapisanega je za razvoj dogodkov in bralca nebistven.

“Pridruži se igri!”

Ne gre za to, da bi otroku postavili utimat in ga obremeniti s tem, da se mora za vsako ceno družiti z vrstniki, a poglejmo pragmatično in v prihodnost odraslega človeka: lahko si individualist in v mnogih pogledih ti bo v življenju to zelo koristilo, a v marsikaterem boš moral delovati kolektivno. Če se bo otrok naučil, da se lahko vsaki skupinski akciji, pa naj bo to banalno sedenje v vrtčevskem jutranjem krogu, izmakne, bo s tem krepil več spornih reči: a)  če je nekaj strašljivo/dolgočasno, se temu izognem, in ko ga sčasoma tudi skupina več ne bo vabila medse, bo v njem zrasel b) občutek, da ga itak nihče ne mara/potrebuje. Praksa je pri nas videti tako: pred vrtcem in obiski, kjer bo veliko otrok, tamali pa bi jih najraje že na začetku zavrnil (in to verbalno zmeraj naredi), ga s partnerjem večkrat spodbudiva, naj se, če bo pri volji, le pridruži igri. Zabavno bo! (In če ne bo, nehaj. Poskusi pa vseeno!)

“Si s tem prijateljem doživel kaj lepega?”

Tamali noro rad analizira socialne stike, a velikokrat mu v spominu ostanejo predvsem negativne izkušnje. Ti vprašaš: “In, kako si se imel v vrtcu?”, on pa: “V redu. Andrej me je porinil in Manja mi ni posodila plastelina.” Ugotovila sem, da sin več pozornosti usmerja k slabim izkušnjam, zato ga, ne da bi povsem ignorirala tisto, kar dejansko pove, povlečem v drugo smer z vprašanjem: “Pa si v vrtcu doživel še kaj lepega?” Prav zmeraj ima odgovor tudi na to vprašanje, samo pomisliti mora. S tem se bolje zave, da s kolegi ni samo prepir, ampak tudi mir.

“Mami, si se ti rada igrala z drugimi?”

Odlično je, če se starši vprašamo o svojem vedenju, svojih željah, navadah, strahovih in drugem. Včasih od otroka pričakujemo nekaj, česar ne živimo niti sami. Vsi vemo, da je velik del osebnosti odvisen od genov, zato bi bilo zelo nenavadno, če bi tamali blazno užival v skupinskih aktivnostih, ko pa sta tudi mati in foter velika individualista. A prav zato na podlagi svojih izkušenj vidiva, da je dobro, če se naučimo bivati v skupini, se ji prilagajamo, ne da bi ob tem izgubili sebe, možno in lušno se je sprostiti ob kolegih, iz takih druženj je mogoče črpati tudi moč, željo in zagon, ne pa le strah in frustracijo.

Vesela krava pomaga!

Zelo veliko materiala za pogovor o raznih situacijah med otroki s tamalim črpava iz slikanic. Zmagovalna je Vrtec pri veseli kravi, spodbudna v smislu druženja in igre z vrstniki pa je tudi Sara gre rada v vrtec – obe sta na seznamu otroških slikanic o vrtcu (klik). Ob branju teh slikanic poskušam biti čim bolj spontana in mirna. Na otroka se ne spravim kot plaz, ki pod krinko knjig veli: “Druuuuži se!” Knjiga je le izhodišče za pogovor. Tako se lažje sprosti, svoje izkušnje in prigode pa lažje povezuje z doživljaji drugih.

Postopno uvajanje v vrtec

Vem, da postopno uvajanje v vrtec ni mogoče v vsaki družini. Vem tudi, da ponekod sicer je možno, pa se starši s tem ne strinjajo, ker menijo, da gre za razvajanje otroka. Tega argumenta ne delim in vesela sem, da je sin več kot 7 mesecev v vrtcu ostajal le 4 ure. To je bilo mogoče zaradi narave mojega dela in mislim, da je bilo vredno izkoristiti to možnost.

Helikopterski starši?

Starši pridejo z 2- do 3-letnikom na igrišče. Tamali se zamoti sam ali z naključnimi ali z že poznanimi otroki. Mogoče vmes dvakrat tipično otroško potečnari, a zdi se, da mame in očeta ne potrebuje tako silno, ko pa so v okolici peskovnik, tobogan in gugalnica – vau! Pri mojem tamalem to ne gre tako. Na dvorišču je prav zaradi več otrok, ki ga tako zmotijo, doživel že vsaj milijon dram. Bilo je celo obdobje, ko sem se takim druženjem izogibala, ker je bilo cirkusa tudi za moje potrpljenje preveč. Otroka sem pogosto spremljala, da je prisedel k drugim v peskovnik, reševala sem spore, v katere se je zapletel v prvih dvajsetih sekundah, ko se mu je približal otrok, ga lovila na drugi strani igrišča, ko je pobegnil pred družbo itd. Videti je bilo, kot da sem ena tistih globoko e-kritiziranih sodobnih mamic, ki slišijo na ime ‘helikopterske mame’. To so tiste, ki neprestano sledijo svojemu otroku. Res je, pogosto sem mu sledila, a bolj zato, da ne bi kar iz ljubega miru v drugega otroka vrgel kamna in ga poškodoval (predstavljajte si sranje, ki nastane ob tem). V takih primerih ne gre za želeno pozornost starša ali hoten nadzor nad otrokom. Edino hlepenje, ki ga imaš ob ponovnem obisku igrišča, je, da otrok tokrat nikogar ne udari samo zato, ker se mu ta slučajno približa na deset centimetrov. Veste, starši na take reči gledajo povsem drugače, kadar je otrok star več kot 3 leta. Takrat tega ne vidijo več kot impulzivnost malčka, temveč kot nesposobnost starša, da bi ukrotil to zverinico. Tisto, zaradi česar sem se in se še zmeraj občasno vključujem v navezovanje stikov in igro otroka z vrstniki, je to, da mu želim pokazati, kako naplesti stik (veliko bolj se sprosti, če spozna otroka vsaj po imenu), prebiti led, kako se pogovarjati, kako pristopiti, zato da bi vse to v novih situacijah lažje izpeljal sam. Vžgalo je, zato nisem helikopterska mama, temveč njegov wing man.

Manjša vrtčevska skupina je zlata vredna

Če imate otroka, ki je družaben, verjetno nikoli niste pomislili, da bi vrtec izbrali glede na število otrok, vpisanih v skupino. Morda vas je številka begala le v smislu nalezljivosti raznih bolezni (večja skupina, večja možnost okužb)? Mnogi mlajši otroci so ob sovrstnikih zadržani, pravo željo za sodelovalno igro pokažejo šele po 3. letu. Do takrat večinoma ne iščejo neposrednega stika z vrstniki, a če se ta slučajno zgodi (na primer v vrsti na toboganu ali ob mizi z malico), tudi ne reagirajo burno, temveč nevtralno. Pri takih otrocih številčnost otrok v vrtčevski skupini ni bistvena. Pri tamalem pa smo načrtno iskali vrtec z manjšo skupino in ga na srečo našli. Mislim, da je zaradi tega družbo otrok lažje sprejel in jo obvladal.

Komunikacija staršev z vzgojitelji

Izrazitejšo stisko otroka ob druženju z vrstniki hitro opazijo tudi vzgojitelji v vrtcu. Pomembno je, da je ne zamenjajo z razvajenostjo, egocentričnostjo, nasiljem in namernim izsiljevanjem otroka. Daljša prisotnost otroka v skupini razkrije njegove vzorce v odzivih in dober vzgojitelj bo o njih dosledno obveščal starše. Ti potrebujejo realen vpogled v otrokovo vedenje v vrtcu in zaupanje vzgojitelja. Zelo pomembno je, da a) vzgojitelj otroka ob izogibanju skupinskim dejavnostim vanje ne sili za vsako ceno, saj s tem le še poveča njegov odpor (odpade brezvezen in prazen “Ni se ti treba bati!”), in da b) vzgojitelj ne obupa nad otrokom, zato naj ga vsakič znova povabi k dejavnosti, na začetku naj ga ob tem tudi spremlja. Tako otrok vidi, da so drugi veseli, kadar se jim pridruži, prav tako pa ob tem lahko uživa tudi sam. Komunikacija staršev z vzgojitelji naj gre v dve smeri: pomembno je, da starš vzgojitelju lahko izrazi svojo skrb, ob tem pa naj del vodenja v vrtcu prepusti vzgojiteljem, ob katerih se otrok morda vede povsem drugače kot doma. V našem primeru je vzgojiteljica dobro ocenila pravi čas za prvo spanje v vrtcu, ko sva starša glede na vse druge vidike o tem še dvomila.

Otrok čuti tvojo stisko – velik bulšit

Zelo so me razburili površni komentarji, kot je znani: “Otrok čuti tvojo stisko!” Vem, da se čutenja in razpoloženja med staršem in otrokom bliskovito prenašajo, a po mesecih novih in novih socialnih stisk doma in v vrtcu tudi sicer zaskrbljeni starš malenkost otopi oziroma mirneje sprejema otrokovo vedenje ali se celo sprijazni s situacijo, čeprav dilema še ni rešena. Razumljivo je, da vas skrbi, zato se ne pustite odgnati – ta stavek v opisanem primeru vedenja za starša ni tolažilen.

Vau, z otroki se lahko pogovarjam skoraj tako super kot z odraslimi!

Tamali je čveka na kvadrat, popolnoma se razživi, če se lahko poveže z eno osebo, a le če je odrasla. Mislim, da do 3. leta in pol sploh ni vedel, kako pristopiti k drugemu otroku drugače kot s kazanjem jezika, metanjem kamnov vanj, sipanjem peska v oči, kričanjem “Pojdi proč!” ali “Ti si grd!” ter slavnim: “Mami, nočem biti tu, kjer so otroci, greva domov.” Večkrat ob knjigah in lutkah odigram prizore nevezovanja stikov z drugimi in tamali je te obrazce komunikacije popolnoma posvojil. Odkar je ugotovil, da se lahko z otroki pogovarja skoraj tako super kot z odraslimi, je druženje v vrtcu in na dvorišču videti precej drugače.

Rekli boste: “Oh, kako se je pa ta mama poglobila v tega ubogega otroka, saj mu še dihati ne pusti.” Ali: “Joj, kako pa ta mama pretirava!” Ali že slišano: “Pa kaj se sekira, saj je še majhen, kdo pa pri skoraj 4 letih obvlada socialne stike?” Mislim, da s to oceno pretiravate. Menim, da je zgornji zapis realen. Morda je za koga, ki take izkušnje ne deli, nenavaden, zagotovo pa je za katerega od staršev, ki ga skrbi podobno vedenje otroka, koristen. Kaže, da lahko starš še kako pozitivno in dejavno vpliva na otrokovo stisko, a le če jo zazna, sliši in vidi ter otroku aktivno pokaže nekaj za življenje zelo pomembnega: “Hej, mali, svet ni strašljiv, ljudje so pogosto zabavni, kdaj pa tudi ne, imaš prav. Z otroki ti zna biti še veliko let prav lušno, zato kolega ne tepi po glavi, ampak mu v pozdrav raje stisni high five, pa bo! Znaš, le spomni se, da znaš!”