Upam, da s svojim zapisom ne bo videti, kot da trapam o popolni banalnosti, kaj šele, da bi s tem prizadela družine in otroke, ki jim manjka tisto, česar imamo mi preveč. A naj pojasnim, kam se lahko razpase sicer dobronamerna in pogosto opažena gesta, ko sorodniki, mislim predvsem na babice in dedke, vnučkasto evforijo sproščajo s prekomernim nakupovanjem in podarjanjem stvari, večinoma igrač.
Morda je v meni še preveč živ Maussov Esej o daru, ki smo ga analizirali na faksu. Zapomnila sem si predvsem idejo, da v vsaki kulturi obstajajo predmeti posebne sorte. Darilo zmeraj nekaj sporoča. Navajeni smo, da se obdarujemo ob rojstnih dnevih, božiču/novem letu, ob življenjskih prelomnicah, kot so diploma, rojstvo otroka in poroka, a pomislite, kolikokrat imate onstran teh priložnosti obiske sorodnikov in prijateljev ali pa vi obiščete njih, in kaj se večinoma zgodi, če tja lezete z otrokom?
Babica mu da kinderjajčko, dedek je kupil nov komplet plastike za v peskovnik, tokrat je zraven celo vodni mlinček, stric prinese knjigico, ker je bil ravno na pošti, in tam imajo tudi to, druga babica je sicer šla v šoping zase, pa je v tisti lušni nemški trgovini z dvema črkama naletela na frajersko majčko, točno tako za tamalega, še en dedek pa si je na bencinskem servisu, ko je čakal v dolgi vrsti pred blagajno, ogledal mini avtomobilček, točno takšen model, nad katerim bo vnuk zagotovo očaran – ajde, pa tamalemu kupijo še to in mogoče vsem petim uspe, da mu vse te reči predajo na isti vikend – kar tako, nobene pomembnejše priložnosti ni za tem, zato jim niti darila ne moremo reči.
“Radi ga imamo, veseli smo, ko je on vesel,” si mislijo in kupujejo ter podarjajo naprej. Khmk, zdaj pa ustavimo sliko! Ali še bolje: prevrtimo film naprej – recimo za pet let. Dečko je star 8 let, njegova soba je polna igrač, ki se mešajo s šolskimi potrebščinami, redko posega po prvih in drugih. Za rojstni dan mu podarjajo tisto, kar že itak ima ali predobro pozna. Zdaj poglejmo še dlje v prihodnost. Fant ima 13 let, ata in mama ne vesta, kaj mu sploh še podariti za božič, v pravljična bitja tako ali tako ne verjame več, babica in dedek pod smreko ne upata postaviti le kile bio pomaranč in kino vstopnice, ker je 10 EUR, kolikor bi verjetno plačala za to, mnogo premalo glede na to, da sta mu že kot dojenčku in malčku prinašala darila, vredna vsaj 50 EUR.
V tem primeru nimajo problema samo tisti, ki obdarujejo, ampak predvsem ta najstniški revež, ki je vsa leta dobival to in ono, na koncu pa ostal brez bistvenega – brez vsake želje, hrepenenja, hlepenja po čemerkoli. “Ne vem, kaj si želim,” je zelo boleča misel za tistega, v katerega se vsidra, a tja se je naselila zaradi materializma odraslih.
Vloga staršev pri obdarovanju otroka je torej jasna – najprej je treba disciplinirati sebe, potem pa meje postaviti tudi sorodnikom. Seveda bodo osupli in seveda se bodo občasno še zmeraj spozabili, a v resnici je to priložnost, da celotna družina povezanost in veselje išče še kje drugje kot v predmetnosti. Idilično, a?
Pri nas se je prinašanje predmetov otroku kmalu razpaslo na vsak obisk, seveda z dobrimi nameni, a s trhlimi argumenti v stilu: “Če imajo pa za otroke tako lepe stvari …” ali “Samo enega vnuka imamo, komu pa, če ne njemu?” Ne, točno njemu, prosim, ne, vsaj v takih intervalih ne.
Menim, da bo skromnost v času, v katerem živimo, zelo dobrodošla vrednota, zaradi katere si lastim pravico do tega, da odklonim ali zadržim materialno pozornost, namenjeno svojemu otroku, sploh kadar se to zgodi 20. januarja in je videti, kot da smo vsi pozabili, da smo še pred tremi tedni sedeli ob okrašeni smreki in odpirali gore in gore daril. Otroci jih bodo veseli samo dotlej, dokler jih ne bodo prejemali kar tako, mimogrede. Tako, mimogrede, jih kupujemo in podarjamo odrasli, otroci pa si jih na tak način ne želijo (še manj potrebujejo).
[…] in znancem vljudno ter odločno postaviti mejo pri obdarovanju otroka, sem pisala v #matigovor Se vidimo, a brez daril, prosim. Klikni in preberi, o čem […]