Oni dan sem tamalega vabila k branju Zgodb iz želodjega mesta, pa je ta pikolovec hitro zgroženo pridal: “Mamiiii! Zgodbe iz želodjega gooozda so!” No, izkoristila sem priložnost in ga povprašala še, kako se mu zdi ta slikanica, ki jo zadnje dni pogosto bereva. “Hecna je,” pravi na kratko. Tako pokomentira vsako drugo knjigo in večinoma ima kar prav.
Zgodbe iz želodjega gozda je ustvaril pisateljsko-ilustratorski tandem Donaldson – Scheffler, ki ga otroci zelo dobro poznajo – kaj pravijo, ko jim omenite Zverjasca? Večinoma se ga razveselijo. In tudi Zgodbe iz želodjega gozda so lušne. Stil ilustracij je prepoznaven – meni so posebej všeč močne barve in jasno izrisane velike podobe živali in predmetov, ki so zanimive tudi najmlajšim bralcem, v mislih imam tiste od leta in pol naprej. Papir je debelejši, zdi se trpežen.
V slikanici so tri kratke zgodbice, ki so preproste in zabavne. Spodbujajo dinamično branje z otrokom in pregledno sodelovanje – vi berete/pripovedujete, otroka pa usmerite k zavihkom, ki so na vsaki sodi strani knjige. V prvi zgodbi, tamali pravi, da mu je ta najbolj všeč, se zajčica trudi zaspati, pa zaradi hrupa ne more. V drugi medved kolegom raznaša pisma, v tretji pa pujsi v predpasniku pomagate najti kuro.
Zdi se mi, da sva s sinom, ki je trenutno star 3 leta in pol, ujela še zadnji vlak za tak tip knjige – poslušati zmore že precej daljša besedila od Zgodb iz želodjega gozda, a na knjižni polici so sploh zvečer še kako dobrodošle krajše slikanice, ob katerih se zlahka nasmeje, zaradi zavihkov pa je tako druženje s knjigo podobno igri.
Julia Donaldson: ZGODBE IZ ŽELODJEGA GOZDA (Mladinska knjiga, 2016, 44 str., ilustriral Axel Scheffler, prepesnil Milan Dekleva)
[…] Sinkove najljubše so: Moja velika iskalnica, Pri zdravniku, Telo in Zgodbe iz želodjega gozda. […]