Kako pogosto na dvorišču vidite izpade otrok? Kako pogosto jokajo v trgovinah? Kako velikokrat so vidno nesodelovalni prav na koncu obiskov? Pa sredi celodnevnega izleta, ko je sprva šlo vse v redu, po dveh urah pa imajo dovolj? Mislim, da razumem, kaj s tem sporočajo. Velikokrat bi radi povedali le: “Mama in ata, dovolj mi je! Ustavita me, jaz se ne znam!”
Ob zdravih otrocih najprej pomislimo na živahnega pamža, ki ima tono energije, takega, ki je prav zaradi svoje rosne starosti svež kot roža na travniku in pripravljen na vse vrste aktivnosti. Pa res vidimo resnično podobo predšolskih otrok?
Poglejte jih, najbolje v dveh delih dneva: prvič se zazrite v svojega ali tujega otroka okoli 16.00, ko pridete ponj v vrtec. Pozorni bodite na njegov pogled, odprtost oči, barvo lic in morebitne podočnjake. Poglejte, kakšen je očesni stik, gibanje, drža telesa, zaznajte njegovo barvo glasu. Drugič se v istega otroka na podoben način zaglejte tik, preden steče vaša večerna rutina odhoda v posteljo. Ali obakrat vidite čilega, razpoloženega in vitalnega malčka? Ne, upam si trditi, da takrat, sploh med delovnim tednom, pred vami pogosto stoji precej utrujen otrok. Zakaj? Na to bom poskusila odgovoriti v nadaljevanju.
Mislim, da živimo v za družinski ritem nevarnem času. Ni si ga nemogoče urediti po svoje, a vse prevečkrat se novodobno družino prikazuje kot entiteto, ki na vrhuncu moči in življenjske volje komaj čaka vsako minuto nove avanture. Res hočemo in zmoremo toliko dogodkov, kot si jih dnevno nalagamo, toliko akcije, toliko dejavnosti, opravil, organizacije, menjavanja vlog? Ali se nad vsem tem odrasli dnevno ne pritožujemo in si po končanem dnevu ali tednu ne želimo zgolj … hmm, počitka, mirovanja, povezovanja, umirjanja, tišine, pasivnosti, tudi lenarjenja?
Ne, v nas je naseljena mantra, da je vsak trenutek dneva treba živeti po logiki carpe diem – z njo povsem soglašam in jo iz leta v leto posvajam kot edini smisel življenja kot takega, toda od kdaj ‘izkoristiti dan’ pomeni enako kot ‘zapolniti ga z delom, gospodinjstvom, vzgojo otroka, s hobijem, partnerstvom, potovanji, z izbrano kulinariko, druženji idr.’ – vse v enem dnevu, dan za dnem?
Pomislite, kako težko dandanes sedete, ne nujno pred televizijo, računalnik ali telefon, in preprosto … hmm … počivate, dihate, razmišljate (ne načrtujete, ne organizirate, v mislih ne sestavljate bloga, se v glavi ne prepirate s sodelavko, ne meditirate itd.). Kakšni občutki vas prevzamejo ob tem? Pogosto so tesnobni (Aaa, polna glava!), nemalokrat polni slabe vesti (Ojej, lenoba je greh!) in očitajoči (Kaj bodo na moje lenarjenje rekli drugi?), polni primerjanja s po vaši oceni najaktivnejšimi kolegi (Oh, Ana pa nikoli ne počiva, ona je tak multipraktik!).
Od kod torej utrujeni otroci? Rasejo ob utrujenih starših. Ob starših, ki z isto logiko, ki usmerja njihovo razporejanje delovnega in prostega časa, vzgajajo svoje otroke. Že zelo zgodaj jim določajo obvrtčevske dejavnosti, kot da že vrtec sam po sebi ne bi bil izjemno izkušenj in čustev polna dnevna socialna okoliščina (sploh za najmlajše, tam do 4. leta), ki lahko otroka kljub vsem radostim po 8 urah tudi pošteno in upravičeno utrudi – vsak dan!
Zato otrok, ko ga takoj po vrtcu pripeljemo na igrišče, tam doživlja izpade, joka, se meče po tleh, je siten, jezika in ne sodeluje. Utrujen je, kakor mi, ko pridemo iz službe in nam najbolj godi, če lahko prve pol ure odklopimo, tudi fizično, in nam ni treba kar takoj k novi dejavnosti, kajne? Zato otroku pogosto smrdi tudi, ko gre z nami popoldne v šoping in tam uprizori celo sceno – mi mislimo, da je zaradi igračke, sumimo, da je razvajen, v resnici pa bi samo rad povedal: ”Mati in foter, a se vama je čisto zmešalo, da me po celem dnevu vodenih dejavnosti v vrtcu zdaj gnjavita še s tem, da si poskusim devet parov čevljev in se potem mirno odrečem liziki, ki mi zadiši pri blagajni?”
Zdi se mi, da želijo otroci s takim vedenjem v popoldanskem in večernem času sporočiti, da so dnevi tudi zanje prepolni in prehitri, oni pa so potrebni boljše rutine in tudi fizičnega počitka – morda je dovolj le popoldne ali dva doma, ob mirnejši samostojni in svobodni igri, da otrok razpoloženjsko in telesno spet spleže na zeleno vejo. V tem času se z ‘delanjem niča’ revitaliziramo tudi odrasli. In kdaj je otroke najlažje prenašati? Ko smo odrasli spočiti!
Pri tem ne gre za zavijanje otroka v celofan – mulci so še kako odporni! Gre za to, da v želji po tem, da bi otroku ponudili čim več (pogosto sploh ne gre za materialne dobrine, temveč doživetja, izkušnje, potovanja, izlete, druženja z vrstniki ali odraslimi), spregledamo, da je brzenje iz dneva v dan, iz urnika v urnik možno namerno ustavljati prav, kadar so otroci majhni.
Odrasli smo tisti, ki lahko dogajanje upočasnjujemo, poglabljamo, se prilagajamo in otroku pustimo, da je otrok – bitje s svojim ritmom, bitje, ki bo vsaj še nekaj let prosto domačih nalog, namernega učenja, nenehne odzivnosti na telefonu, e-pošti, interakcije z drugimi, neprestane pripravljenosti na delo in totalne obsesije z ‘nekaj se mora dogajati‘. Kako temu pritisku podlegamo celo, ko načrtujemo dopust, sem zapisala tukaj.
Ne, ko so otroci majhni, se jim že tako vsak dan dogaja obilo reči in občutkov, pa zato ne potrebujejo zapolnjene in usmerjane vsake minute. Pogosto jim najbolje deneta prav ata in mama, ki z njimi stisneta na pavzo in jih z zgledom učita, da je tako modro živeti vsak dan tudi, ko odrasteš. Dajmo!
