KAM GRESTE PA VI LETOS NA DOPUST?

Kam greste pa vi letos na dopust? Kam si želite? In kam nočete? Kam zmorete – časovno, finančno, organizacijsko, lagodno? Ni nujno, da na vsa vprašanja odgovorite z isto lokacijo.

Če odpreš Facebook in Instragram (tudi meni lahko slediš tu in tu, haha), se ti sploh v spomladanskih in poletnih mesecih zdi, da ves svet samo potuje. No, pa če bi bil to ves svet, bi hitro spregledal, ker za svet se ne brigamo tako zelo, a? Postojimo pa ob albumu kolegice, ki že tretjič letos potuje v daljne kraje in svoj IGstory dnevno polni z eksotično plažo in s koralami. Kamele so so yesterday. Še bolj zanimivo postane, ko se ji na fotkah pridružita dva navihana otroka, ona pa zapiše kaj takega: “Pod kokosovo palmo ju imam še raje. #familytime #lovethemboth #vitaminsea” Ti ob tem pomisliš ‘Vau’, mogoče polajkaš, mogoče pa ne, ker zavist je zelena in z nelajkom jo najlažje izraziš.

Če si star okoli 30 let, brez otrok, strasten popotnik ali občasen sproščen dopustnik, te ob misli na potencialno materinstvo/očetovstvo mogoče žre, ali boš po otroku (čas se zmeraj deli na ero pred njim in tisto z njim) sploh še lahko zavihtel nahrbtnik na rame in šel na tuje ali pa boš osnoval eno tistih zdolgočasenih slovenskih družin, ki gre enkrat na leto v hrvaško Istro. Dobro opišem tvoje pomisleke?

Poglej, realnost je taka, da družina res marsikaj spremeni, mogoče tudi odnos do potovanj, ni pa nujno, da docela poseže v tvoj način življenja. To pomeni, da se z otrokom zagotovo da potovati in ob tem celo uživati. Splet je poln nasvetov o tem, kako dojenčka zamotiti na letalu, kako mulca motivirati za dolgo pohajkovanje po prestolnici in kako predelati kombi v spalnico na kolesih za vso družino. Ljudje to počnejo, Slovenci to počnejo in ni jih malo, poguglaj (če ti jih redno ne prikazuje že FB)!

Tisto, kar se zbuja v povprečnem uporabniku družabnih omrežij, pa je lažen občutek, da vsi potujejo, tudi družine, in da bi se kaj takega morali za srečo in zadovoljstvo iti tudi mi – naša družina, tvoja, moja. Če se že ne gremo, ker za to ni financ ali časa, pa bi si take aktivne počitnice morali vsaj želeti. Je možno, da si jih ne?

Mi smo en tak primer. Dve naši glavni vrednoti na dopustu sta udobje in počitek. Tovorjenje prtljage, dolgotrajni leti ali večurna vožnja na cilj, celodnevno obletavanje mestnih atrakcij ali iskanje toplega obroka sredi eksotične tržnice – brrr! S partnerjem sva se vse to šla v zmernih in evropskih razsežnostih, preden sva postala starša, z otrokom pa verjetno še nekaj let ne bomo šli na tako potovanje – predvsem zato, ker si tega nobeden od naju ne želi.

Naši vikendi so časovno odmerjeni, prav takšen je tudi letni dopust, in glede na tedensko delovno vnemo si prosti čas organiziramo po liniji najmanjšega odpora. To pomeni, da kakšen vikend sploh nikamor ne gremo. Nezaslišano za mlado družino 21. stoletja, kajne? Takrat doma sesamo in vsi trije tri ure popoldneva prespimo. Občasno se odpravimo v vzhodni del Slovenije k sorodnikom in ni redko, ko je že to neke sorte napor. Zaveš se ga predvsem v nedeljo zvečer, ko se po sicer lušnem druženju vrneš domov in vidiš, da je jutri že ponedeljek. Kam je pohitel vikend?

Veste, kaj je ena boljših letošnjih novic? Nepričakovano smo bili izbrani na razpisu za službeni apartma (ja, to še obstaja) na morju. Mene je ob tem najbolj razveselilo to, da letos ne bom več ur posvetila brskanju po spletu, iskanju apartmaja čim bližje plaži, ampak gremo kar nekam, ker sva na razpisu lahko glede na termine obkrožila samo A in B lokacijo. Nezahtevni gostje? Tipični Slovenci? Predvsem verjamem v to, da bomo pred tem dopustom mirni in da se bomo z njega vrnili spočiti. Z zadnjega večdnevnega obiska toplic se namreč nismo, haha.

Ne zanikam možnosti užitka in počitka na daljšem potovanju z otrokom. Sploh ne! Mislim, da je tak dopust povsem možen, če je starš pripravljen in željan v potovanje vložiti več fizičnega in tudi psihičnega napora, več organizacije prevoza ter prenočišč, če je bolj prilagodljiv glede hrane, dnevnega ritma družine in tako naprej …

Tisto, na kar želim nakazati s tem zapisom, je logika potrošniške družbe, ki nas želi prepričati, da je družinsko potovanje edini možni vir užitka, zbližanosti ter nabiranja spomina vrednih izkušenj. Mnoge družine lahko o tem le sanjajo, mnoge pa o tem začnejo sanjati pravi zaradi vpliva okolice in nevidnega pritiska, da tako družine dandanes pač morajo preživljati svoj čas, če naj bo koristno porabljen. To lažno potrebo ustvarjajo tudi družabna omrežja.

Kako se temu upreti? Zelo spodbudno deluje, če si v času poletja odstraniš prikazovanje objav tistih kolegov, za katere veš, da ti bodo z albumi delali same skomine. Česar ne vidiš, ne obstaja, kajne? Lahko pa si zrelejši in z radovednostjo pokukaš v njihove virtualne razglednice, povsem radostno in iskreno pokomentiraš kakšen sončni zahod in vprašaš po tistem neznanem sadežu, ki ga ti nikoli v življenju ne boš jedel, ker raste tam, kamor nikoli ne boš šel. A da si tega sposoben, se moraš občasno pogovoriti s samim seboj o svojih iskrenih potovalnih možnostih in hotenjih.

Mogoče so tvoje želje podobne sosedovi družini, tudi vi bi letos radi prekrižarili ZDA, kajne? Pa ne morete – ni dopusta, ni cvenka. Škoda, kaj pa če začnete varčevati, četudi bo trajalo več let? Pazite pa oni, ki le kvazi hrepenite po ameriškem roadtripu in že danes veste, da bi vas načrtovanje take poti le živciralo, pot utrujala, otroci vznemirjali in mož dolgočasil. Dopusta po dopustu si večina ne more privoščiti, zato pametno izberite, kam boste odromali letos, in vedeti, da sploh ni treba daleč, da prideš do sebe, partnerja, sina, hčerke, brata, sestre, babice, dedka … Družine. To je cilj dopustovanja, kajne?