MAMI JE SITNA, KER NE NAJDE TELEFONA

Ni ti treba daleč, da vidiš, kaj s telefonom počnejo drugi. Toda kako blizu si upaš, da boš videl, kaj s telefonom počneš ti?

Sredi popoldneva se sprehodi po ulici v svojem mestu (v vasi je mogoče drugače, ni pa nujno). Zazri se v mimoidoče, odlično bo, če je tvoj vzorec večji. Najprej opaziš tamlade – zdi se, kot da so se rodili s telefoni v naročju. Poglej tipa v poslovni obleki, tam na levi prihaja – vau, zdaj taki že nekaj let nosijo brado, v ušesu imajo mobilno slušalko, v oči pa se jim ne moreš zazreti, ker gledajo dol – v telefon. Mimo maršira mamica z vozičkom. Z eno roko potiska voz, z drugo spretno tipka po telefonu. Ne piše površnega SMS-a, da bi sveži babici sporočila, da bosta z vnučkom že čez eno uro pri njej, ampak odpisuje na tisti klepetajoči način, ki ga dobro poznaš tudi ti: kolegica ti napiše en stavek, ti njej drugega in potem gre tak pingpong vsaj pol ure. Ona vmes kuha ali je v službi, ti si z otrokom na sprehodu, vidive pa se prav vse dogovorita. Temu se reče večopravilnost – ena najvišje cenjenih sposobnosti našega časa. Na poti po mestu si oglej tudi vrtove gostinskih lokalov, maja so že zelo polni. Vidiš? Štirje sedijo za mizo, eden deli selfi (selfija?) s šobo (ženska je, logično), drugi fotka vrček piva pred sabo (ni nujno moški), ostala dva zdolgočaseno brskata po telefonu. Kaj imajo skupnega? V naslednjih 10 minutah bodo vsaj trije objavili fotko s heštegom #bestbeerintown.

Je z opisanim karkoli narobe? Je? Ni? Nisi prepričan? Si jim podoben? Ne bo dovolj, da si kritičen do njihovega vedenja, niti ne bo dovolj, da se na latentni ravni opredeliš s floskulo ‘Res ni dobro, da toliko visimo na telefonih’, v naslednjem trenutku pa ga tudi sam vzameš v roke, pa če se na zaslonu kaj dogaja ali ne – zmeraj je vredno preveriti, kajne?

Mislim, da je nujno premisliti o svojih navadah pri uporabi telefona in kakšne občutke imaš ob tem. Zdaj že veš, da je zaradi telefona mogoče občutiti tudi frustracije, priganjanje, nenehno brnenje v glavi, nespečnost, miselni in telesni nemir … Ti povem svojo zgodbo?

Ne skrivam, kako neodporna sem na svoj telefon. Že, že, knjige, branje, bla, bla, seveda to obožujem, ampak telefon, ajme, telefon je nekaj, zaradi česar sem doma slišala tudi: “Mami je sitna, ker ne najde telefona.” In kako neumno se počutim, ko me otrok, ki si na Youtubu sam pripravi risanko ali dve, prosi za moj telefon, jaz pa vem, da mu ga ne odtegujem zaradi prepričanja, da je za to še premajhen, temveč zato, ker to pomeni, da bom potem jaz pol ure brez njega. Telefona, namreč. Posrečena ta mati, kajne? No ja …

Veš, menjati domeno, obliko in ime bloga, v katerega vlagaš veliko truda in ves svoj prosti čas, je ena hecna reč. Inovativna, lušna, povezovalna, hkrati pa zelo naporna za glavo, ki rada klika. To pomeni, da boš na računalniku še več kot prej, to pomeni, da boš ves mesec vsem mogočim ljudem na vse mogoče načine želel sporočiti, da si zdaj preseljen na nov spletni naslov, to pomeni, da boš intenzivno prisoten na vsaj dveh družabnih omrežjih, to pomeni, da boš z menjavo FB strani izgubil vseh 2100 sledilcev in seveda boš želel privabiti nove (mimogrede, Bralnica.si je nepreklicno ugasnila, zdaj te na FB vabim le še na novo stran).

Klikaš sem in tja, linkaš to in ono, objaviš na blog, daš povezavo na FB, še eno na IG in tu nebloger ali totalni spletni analfabet misli, da je stvar končana. Lahko bi bila. Mislim celo, da bi v večini primerov morala biti, če človek želi živeti mirneje. A glej ga zlomka, ni ga junaka, ki bi se izognil najnevarnejši fazi bloganja ali kakršnegakoli javnega pojavljanja na spletu – objaviš in potem pogledaš še enkrat. Je kaj ogledov? So. Greš kuhat. Se spomniš, da bi objavil še nekaj boljšega. Fotkaš. Objaviš. Še vedno kuhaš. Otrok, ki se ti smuka pod nogami, vmes razlije kozarec vode. Pobrišeš. Preoblečeš otroka. Kul, spet je malo miru, štedilnik dela skoraj brez tvoje pomoči, ajde, telefon je na dosegu roke, bog ve, kdaj bo spet čas, da pokukaš gor. Klikneš. U, nič novega. Pa kaj. Skuhaš. Poješ. Mogoče vmes visiš na telefonu. Obesiš perilo. Pridna, res ti gre super, ampak zdaj te boli hrbet. Greš na kavč, otrok je že zelo samostojen, lej, kako lepo se igra z avtomobilčki. Ni panike, če še jaz malo pogledam po telefonu – vsaka mama potrebuje sprostitev, kajne?

Toda ali čutiš, kako sproščenosti kar ni in ni? Kako samo še skrolaš gor in dol, levo, desno, kako osvežuješ in si spet napeta, morda še bolj kot prej. Okej, prekinimo. Tako ne gre naprej, to je samo internet, tvoje realno življenje je veliko pomembnejše kot ono na spletu – aha! Skuliraj se, punca, pelji otroka na dvorišče. Fino, nič se ne upira, kakšni dosežki dneva, gremo! Prideta dol, zeeeh, ni drugih otrok, vse sameva, tamali se zamoti, hop, imam še malo mobilnih podatkov, dajmo tako. Z malim mimogrede spiješ nekaj peščenega kakava, prisotna si v tej otroški namišljeni igri, ko on kuha, ti pa vmes napol prikrito (halo, nočeš, da te otrok pogosto vidi s telefonom v roki) pokukaš v članek na telefonu, ki si ga shranila pred časom. Potem pofotkaš otroka, nekatere fotke so mega, kaj če bi jim dodala še kakšen filter, jih malo obrezala, jih vrgla v MMS in ga poslali babici? To itak narediš en, dva, tri, ne bo škode, če kar zdaj, na dvorišču.

Naj nadaljujem? Ne bom. Točno veš, da te opisujem, in verjemi mi, ko ti pravim: tudi jaz počnem vse to. Ne zmeraj, o, bog, na srečo ne zmeraj, zadnji mesec pa veliko prevečkrat.

Ne verjamem ljudem, ki več ur na dan držijo telefon v roki in pravijo, da jih to zmeraj le izpopolnjuje, razveseljuje in sprošča. Menim, da si tako silnega vdora telefona v svoj vsakdan, v svoje delo in prosti čas, tudi gospodinjstvo, druženje, vzgojo otrok in opravke (pomisli, kdaj si nazadnje stal v dolgi vrsti na blagajni in nisi mimogrede zrl še v telefon?) ne smemo dovoliti.

Kako do sebe vzpostaviti več discipline? Kako možgane, tako navajene na vse, kar jim dovaja naš telefon, da roke včasih avtomatsko segajo po tem omiljenem predmetu, privaditi na to, da bodo stike, potrditve, bližino, zadovoljstvo, sprostitev in potešitev večkrat iskali drugje kot na spletu? Ali ni to, da vsega omenjenega tam pogosto ne najdejo, dovolj za to, da začutimo, da si s telefonom res želimo ravnati in živeti drugače kot do sedaj?

Ali vendar nimamo pred seboj najboljše motivacije za to: lastne otroke, ki danes spontano bleknejo ‘Mami, pospravi telefon!’ (in me se ob tem milo nasmehnemo, kakšen šaljivec, ta moj otrok), jutri pa ne bodo slišali, ko bomo me isto kričale njim? Zakaj bi nas glede tega jemali resno, ko pa s svojim vzorom vsak dan kažemo, da je pospraviti telefon nekaj tako zelo težkega?

Zapis se nadaljuje v objavi z naslovom 10 ZAMISLI ZA MIRNEJŠO UPORABO TELEFONA.

Gospodično knjigo spremljaj tudi na FB in IG. Zaodrje je pestro.

Facebook

Print

Email

Twitter