NERODA

V trpkost zavito kratko poročilo o skrivnostnem otroštvu neke deklice bralca ne pripravi nujno do solz, temveč mu v kosti nažene nesluten strah pred … sočlovekom? Neroda strese od groze.

Neroda je zelo kratko besedilo, nekaj čez 100 strani ima. Roman sem prebrala v manj kot uri in 15 minutah, torej v enem prostem večeru – vem, da je vsak bralec v časovni stiski, zato čas vsaj pri Nerodi ne more biti izgovor. Slog francoskega pisatelja Alexandra Seurata je zelo jasen in konkreten, brez odvečne metaforike. To je logično, saj so pripovedovalci (hitro se menjavajo) postavljeni v vlogo prič na sodišču, zato roman spominja na poročilo.

Zgodba je odlično predstavljena z različnih zornih kotov – o pogrešani deklici Diani prva spregovori njena zadnja učiteljica, potem njena babica in teta, šele pozneje se vključijo druge pomembne osebe iz njenega življenja. Hitro nam postane jasno, da je deklico učilo že več učiteljev, šla je čez mnoge pisarne ravnateljev, zapolnila je nekaj (lažnih?) zdravniških kartotek in veliko spisov socialnih delavk. Pa vse to ni bilo dovolj. Njena usoda je tragična, nerazumno delovanje staršev je prignano do skrajnosti.

Glede na zaplet in razplet Nerode bralec pričakuje, da ga bo roman navdal z žalostjo. To je knjiga, ki kliče po solzah, sočustvovanju, pretresenosti. Presenetilo me je, da pri meni tega ni izzvala v tolikšni meri, oplazila pa me je z močnim strahom. Takim, ki se vate naseli ob odlični kriminalki, filmski ali knjižni. Saj veš – zapreš knjigo ali ugasneš televizor, pa se z razbijajočim srcem podaš po temnem hodniku do kopalnice. Še ko lulaš, se ozreš nazaj – zaradi previdnosti, čeprav veš, da je samo film/knjiga, pa vendar … Kaj če te kdo vseeno vsaj malo opazuje?

Dianine starše, brata, babico ter deklico samo spoznavamo postopoma in le delno. Na osnovi vseh prič, ki se spominjajo stikov z opisano družino,  opazimo, da so vsi, ki so kadarkoli prišli blizu teh navidez popolnih in uravnovešenih staršev, nemudoma zaslutili, da je njihova notranjost gnila. Sedmi čut? Ja, lahko si še tako razgledan učitelj, tako izkušen socialni delavec, tako prekaljen kriminalist … pa včasih ne moreš pravočasno dokazati tistega, kar se sicer zdi na dlani. Iskati le objektivno ali zaupati tudi subjektivnemu? Oboje vendar!

Neroda ni kriminalka niti triler. Neroda je rekonstrukcija družinske tragedije, psihičnega in fizičnega izživljanja nad otrokom, in morda po nekaj dneh od prebranega romana že bolje razumem, zakaj ob njem nisem potočila solze, temveč sem izkusila silen strah. Strah pred tem, da se karkoli takšnega zgodi mojemu otroku, in zavedanje, da take zgodbe niso fiktivne, ampak resnične. Strah pred ljudmi, ki so drugim zmožni zadati toliko gorja –  tudi izven knjige. Razum seveda ves čas ve, da v mnogih omarah živijo okostnjaki, a Neroda to vedenje v bralcu oživi zelo močno in na drugi ravni. Zdaj veš, da res veš … In tega se bojiš.

Alexandre Seurat: NERODA (Modrijan, 2017, 117 str., prevedla Saša Jerele)

Facebook

Print

Email

Twitter