POLETJE V GOSTILNI

Poletje v gostilni je nezatežen roman o zateženi Slovenki in zateženih čefurjih, ki so v dolgih in napornih delovnikih prisiljeni poiskati v drugem drugem tisto, kar jih dela ljudi.

V Poletju v gostilni se na prvih 100 straneh ne zgodi veliko. To iritira, saj bralec tam že ve, da je avtorica dela Lara Paukovič vešča opisovanja, čaka pa zaplet zgodbe. Glavni literarni lik Nastja, študentka slovenščine in sociologije, išče dodaten vir zaslužka. Najde ga tam, kjer si ga sprva ne želi – v gostilni s srbsko hrano, v kateri vlada vsakodnevna hektika, predvsem pa so tam ljudje, ki jih punca ne prenese.

Gostilna kot glavni pripovedni prostor romana dobro zaživi pred bralčevimi očmi. Nastjin delovnik je fizično naporen, gostje lokala so zahtevni, dnevno primanjkuje pijače in umitih kozarcev, študentka v vlogi natakarice ne zna zamenjati sodčka s pivom in podobno. A glavni Nastjin problem so sodelavci, do katerih goji mnoge predsodke. Čefurji, tako jih imenuje, so neumni, nimajo občutka za modo, svojega vedenja dnevno ne nadzorujejo, so konfliktni in v glavi tako preprosti, da kleni Slovenki pač ne morejo ugajati.

V gostilni dela tudi Rambo, čistokrvni Slovenec sicer. To je aroganten, k alkoholu nagnjen in siten mladec, o katerem začne Nastja proti svoji volji vihravo sanjariti. Ta del romana se zdi najbolje izpeljan. Gre za naivno zaljubljenost, temelječo na idealizaciji in vizualnosti drugega ter na ‘Kdor se krega, rad se ima!’ logiki. Proti koncu romana se ta ljubezenska misel ne razvije holivudsko, temveč precej bolj stvarno, ko Nastja svojega nesojenega izbranca ugleda v drugem okolju, na avtobusu, kjer se zdi tako navaden, nič rambovski ni več, kakor je bil nekoč v gostilniški kleti.

Nastja se s stvarnostjo ne sreča le v odnosu do moškega, temveč do čefurjev na splošno. Spoznava, da sicer pogoste konflikte krpajo hitro in iskreno, da je njihov smeh pristen. Družine zmeraj držijo skupaj, slovenske, kvazi kultivirane, pa se ločujejo, tožarijo na sodiščih in se obrekujejo čez sosedovo zelenico.

Nastji delo v gostilni ne prinese le denarja, temveč razumevanje tistih, ki jih prej ni priznavala kot sebi enake. Ta zdrs v notranje razodetje glavne protagonistke je izpeljan prehitro, zato tudi v bralcu ni občuten z vso silo, a ob oceni Poletja v gostilni kot celote vseeno razmišljam tudi o avtorici, sicer še študentki, razvijajočem se peresu. Vidim ga kot zelo solidno delo.

Roman Poletje v gostilni je ponekod tudi humoren. Nasmejejo Nastjini intelektualni vložki v obliki latinskih izrekov in parafraziranja Prousta, kjer je videti, da punca lastno identiteto gradi napiflano in manj iz resničnega jaza izhajajoče. Ne moremo ji zameriti, mlada je, točno to ji še pripada. Tako sporazumevanje ji v gostilniškem okolju ne gre od rok, pri čemer je jasno, da je začudenost nad čudaškostjo drugega vzajemna. Kakor Nastja ne dojame čefurjev, tako tudi ona njim kot nadobudna študentka predstavlja deveto čudo. Optimističen konec romana nakazuje, da je sožitje mogoče le, kadar drug drugega zmoremo uzreti predvsem kot … človeka. To je zrelost, kajne?

Lara Paukovič: POLETJE V GOSTILNI (Beletrina, 2017, 195 str.)