JAZ, ELVIS RIBOLDI

[Nenehno je v gibanju, prekinja pogovor, misli mu šibajo 100 na uro, je nepotrpežljiv, razdražljiv, težje vztraja pri izbrani dejavnosti, pogosto se zapleta v spore z vrstniki, pozablja na obveznosti, njegova pozornost je vihrava, včasih zelo osredotočena na stvar, ki ga zanima, večkrat odkrenljiva, ko gre za težje in nezanimive naloge …]

Opisujem slehernega otroka? Da, če mislimo na občasno pojavljanje opisanega vedenja pri mlajšem predšolskem otroku. Če pa mislimo na vzorec vedenja, ki se pri starejšem otroku pojavlja v vsakodnevnih okoliščinah, potem takšnemu otroku nihče več ne reče, da je prikupno živahen, radoveden in ljubko raztresen, temveč zgolj: nevzgojen porednež. Izvolite, pred vami stoji točno takšen, vzet iz knjige, a še kako živ: to je Elvis Riboldi! Spoznajte ga, dečko je zakon!

 

V resnici Elvis o samem sebi sprva ne misli nič slabega. Glavo mu odnaša levo in desno in logično se mu zdi, da vsako svojo zamisel takoj zagrabi, čeprav štiri hkrati. Če ob tem komu mimogrede pokvari uro ali razbije kozarec – ups, naslednjič bo vse to spet ponovil! Pa ne zato, ker bi Elvis bil kdo ve kakšen nemarnež ali nasilnež, sploh ne!

Elvisa okolica vidi zelo različno: za starše je kronično pozabljiv in neroden mulc, o katerem se mama in ata brezplodno sprašujeta, od kod se je vzel. Sta za njegovo tako pogosto neprimerno vedenje kriva sama? Za avtoritarnega učitelja Pinkertona je Elvis le nevzgojen falot, ki mu je treba nemudoma pristriči krila. To meni tudi ravnateljica Genovefa, ki Elvisa redno zmerja z zgubo in ga kaznuje tako, da mu na nogo obesi težko kroglo. Ali je mogoče, da Elvis ob takih odzivih okolice ohrani pozitivno samopodobo? Ne, niti vedno vdani indijski prijatelj Boris, ki ga odlikuje zelo visok IQ, mu ne more dvigniti samozavesti, zato se fanta uporniško odselita na drevo.

Ker na drevesu ne moreš prav dolgo živeti in ker moraš vsaj tu in tam dol (mjeh, v šolo), se Elvis kaj hitro zaplete v nove težave. Njegov učni uspeh je v 6. razredu zelo slab, tudi vedenje ni bleščeče. Iz šole je začasno izključen, delo pa dobi pri zlobnem Pinkertonu. Tam Elvis po nesreči zaneti požar, in ko je družinska kriza največja, posveti žarek upanja v obliki starega soseda, ki Elvisa in starše spozna s svojim mladostnim prijateljem Artom Higinsom. Art je zdravnik, natančneje nevropsihiater. Ta nemudoma ugotovi, da v fantu ne tiči prav nič zlobnega, temveč veliko razpršenega, hitrega, impulzivnega, glasnega, poskočnega, prepirljivega, eksplozivnega in neučakanega. Elvis je hiperaktiven.

Preberi tudi osebno izkušnjo v rubriki MATIGOVOR: “O, vaš je pa zelo živahen!” 

Ta diagnoza Elvisa ne reši, zato upam, da tudi bralci knjige ne boste jemali tako ozko ali celo obsojajoče (kako zelo žive so še zmeraj dileme o točno tej diagnozi slovenskih otrok, sploh ko gre za šolske odločbe in podobno), temveč kot odličen literarni poskus, seveda poenostavljen, opisa motnje, zreducirane na pogovorni izraz ‘hiperaktivnost’.

Elvisovo vedenje se po obisku zdravnika čudežno ne spremeni, pomembno pa je, kako se preoblikuje pogled okolice nanj. Dečka zdaj starša bolje razumeta in sta manj obremenjena z lastno krivdo za njegova ravnanja. Zato se lahko v šoli trdneje postavita zanj in učitelje usmerita v primernejše odzive na sinove pogosto nepremišljene akcije.

Kar naenkrat se v Elvisa tudi prijatelji ne zaganjajo več le z obsodbami, ampak opazijo več njegovih pozitivnih lastnosti – recimo, da je tudi zelo zabaven, iznajdljiv in ima bujno domišljijo. V šoli ga učitelji manj opominjajo, večkrat pa ga pohvalijo, kadar naredi kaj dobrega (in tega ni malo), posedejo ga v prvo klop in drugo.

Je zdaj vse tako sladko? Seveda ni. Tu so še ljudje, tudi učitelji so med njimi (Pinkerton, logično), ki Elvisovega hiperaktivnega vedenja nikoli ne bodo videli kot motnjo, na katero sam ne more veliko vplivati, toda ti so v manjšini. Končno sporočilo zgodbe je pozitivno.

Jaz, Elvis Riboldi, je delo štirih Špancev, ki ustvarjajo pod izmišljenim imenom Bono Bidari (izdali so tudi nadaljevanje knjige – Jaz, Elvis Riboldi, in kitajska restavracija). Strnjenega besedila na posamezni strani ni veliko, ilustracije so tribarvne in v obliki stripa, ki humorno dopolnjuje pripoved. Elvis je zelo primeren za bralce v 2. in 3. triadi osnovne šole.

Knjiga na površju zelo nasmeje, v samem bistvu pa je za otroke z diagnozama ADHD in ADD ter njihove starše zelo resničen zapis o tem, kar vsak dan doživljajo na svoji koži, in to ni nič kaj zabavno. Tako branje vidim kot možnost za poistovetenje in sprostitev, zato naj roma v roke vseh t. i. navihanih, nabritih, porednih otrok (ne samo dečkov), z diagnozo ali brez nje. Knjigo naj preberejo tudi njihovi starši, saj bodo ob branju vsaj za eno uro z več smisla za humor pogledali na vse tiste težje obvladljive oblike vedenja svojega otroka, ki vsak dan zelo obremenjujejo celo družino. Če vas lahko nasmeje Elvis, zakaj vas ne bi večkrat tudi vaš hiperaktivnež?

Bono Bidari: JAZ, ELVIS RIBOLDI (KUD Sodobnost International, 2016, prevedla Veronika Rot, 200 str., 19,90 EUR)

---

Za bralce bloga Gospodična knjiga je knjiga znižana za 30 %. Popust se obračuna tako, da ob spletnem nakupu knjige vnesete posebno kodo ‘ELVISRIBOLDI’. Ugodnost velja do 1. julija 2017.

Recenzija knjige Jaz, Elvis Riboldi je nastala v sodelovanju z založbo KUD Sodobnost International in v celoti izraža moje mnenje.