Odpre oči: “Sladkarijo bi.” Sede na kavč: “Sladkarijo bi.” Gremo na pot z avtom: “Sladkarijo bi.” Na sprehodu: “Bo sladoled?” V trgovini: “Sladkarijo, mami!” Ob tem ne vem, ali tamalega bolj učiti o tisti magični besedi ‘prosim’ ali pa začeti že prežvečeno lekcijo z vsemi ‘Najprej kosilo, potem čokolada’ in ‘Danes ne več, jutri spet’. O sladkorju vem le to, da je bele barve, v prevelikih količinah povzroča karies, želiš si ga več in več, potem pa v krvi strmo pade in si pobit, mnoge sodobne matere ga iz svoje kuhinje preganjajo in nadomeščajo z živili, ki jim ne poznam imena, in le redke še upamo reči: “Madonca, pa saj zaradi čokolade ne bo konec ne otroka in ne mene kot mame!”
Najprej realno: moj cilj ni, da otroku prepovem vse sladko. Tega ne počnem niti sebi in ne verjamem, da bi morala to v imenu zdravja in vzgoje odžirati njemu. Obema pa želim prehranjevanje urediti manj osredotočeno na sladkarije, še posebej v zadnjem času, ko je 3,5-letni otrok svojo prehrambeno piramido preobrazil v krog, v središču katerega je čokolada.
Uvodni sestavek v ležečem tisku ni izmišljen. Tamalemu do 2. leta nismo ponujali sladkarij, posebnega zavedanja o njihovem mamljivem obstoju ni imel in ni se mi zdelo, da karkoli zamuja. Do takrat se je obilno najedel predvsem krofov in čokoladnih rogljičkov. Okoli 3. leta je odkril sok, lizike, bonbone in kinder jajčke vseh oblik, velikosti in (ne)kakovosti.
V zadnjih tednih se je na vsako sekundo dolgočasa in blage lakote ali žeje odzval z ‘Sladkarijo bi!’. Nehal je jesti vse priloge pri glavnem obroku razen krompirja in kuskusa, zmanjšal je količino popite tekočine in zmrdoval se je pri vsaki še kar običajni večerji. Če ne bi opazila te spremembe v njegovem apetitu, izbirčnosti in zelo jasnega hlepenja po sladkorju, verjetno ne bi ukrepala.
Tako pa sem v družini videla še eno reč: v odnosu do sladkarij se razhajava tudi s partnerjem. On je sproščen, jaz sem zadrta. Kao. Na neko navadno popoldne sem pametovala: “Že na poti iz vrtca sem mu dala kinder čokolado. Ni treba, da mu še ti iz službe prineseš liziko. Najprej me vprašaj, kaj je tisti dan že jedel. Potem sva šla na sprehod in jedla slane ribice. Ni treba, da prideš ti za nama s smokiji v roki, ker nisva sestradana.” Sklenila sva (ne tako mirno, kot se zdi iz tega zapisa, haha), da bova uskladila radodarnost glede sladkarij in se vsaj ne križala pri tem, ko mu jih eden omeji, drugi pa ponudi (naš otrok je pogosto žrtev kaotične vzgoje, bog ve, kaj bo nastalo iz tega?).
Kmalu sem seveda, to se rado zgodi, dobila oster nož v hrbet. Takole je šlo: fanta gresta na igrišče. Sitnoba sitna (jaz) ostanem doma in pospravljam (sproščam se). Potem se naveličam in z nekaj slabe vesti si mislim: “Okej, familija smo, sonce sije, zdravi smo, grem k njima, pa še sladoled iz zamrzovalnika bom prinesla, da bo še bolj fino.” Prikorakam s tremi lučkami v roki do gugalnic, eden radostno poskoči (vemo, kdo), drugi pa me očitajoče pogleda (vemo, kdo), rekoč: “Midva sva bila ravno pred 15 minutami na sladoledu. Nisi ravno včeraj rekla, da …”
Nadaljevanje poznate, v vsaki družini gre podobno in v neskončnost. Aja, ali smo pojedli sladoled? Retorično vprašanje, haha. Hrane se ne meče stran!
Zdaj smo za silo vzpostavili relativno uravnovešen odnos do sladkarij, ki velja za celo družino. Ne trpimo. Tamali čez dan pije vodo in mleko, enkrat na dan kakav. Čokolinota ne pozna (in če bi ga, bi ga hotel jesti 3-krat na dan, na to pa ne pristajam, niti se v zvezi s tem na že tako polnem urniku vseh vzgojnih sporov ne želim vsajati), sadni jogurt poje občasno, sicer mu v navadnega dam banano – to je odlično funkcioniralo, ko je bil malček, zdaj se včasih zmrduje, a vztrajam, ker halo … to JE sadni jogurt. Lizike mu privoščimo pogosteje, zato pa ne padem več na vsak “Sladkarijo bi!”, ampak vse bolj ali manj spretno speljem v sadje, ki ga ima rad. Izbira je ozka: jagode in hruške, občasno jabolka. Doma tu in tam spečeva čokoladne mafine (z belim sladkorjem in belo moko!) in v enem dnevu vse pojeva. Na sprehodu gricka grisine in polnozrnate piškote. Počistila sem omaro s sladkarijami, tam so priboljški za vsak dan, a ne za večkrat na dan. Ko poje še zadnje tri lučke iz domačega zamrzovalnika, teh ne bom več kupovala, saj se, lisica sladkosneda, otrok zvečer prikrade do predala, izvleče sladoled, si ga odpre in potem … Lahko ga poje ali pa se zvečer še desetič spremo, pri čemer se vse v zvezi z vzgojo še najbolj zameri meni. Zato je edino logično: sladoleda v zamrzovalniku ne bo več, v slaščičarni pa ga otroku ne odrečem, ker ga ni večjega užitka od toplih pohajkovanj s kepico ali dvema v kornetu. Zame in za tamalega.
BRALNI NAMIG GDČ. KNJIGE: O odnosu do hrane (in sladkarij) piše tudi psihologinja Mojca Majerle v odličnem priročniku o zavestnem prehranjevanju z naslovom Zakaj diete ne delujejo?!
[…] Sladkarije ne morejo nadomestiti glavnih obrokov. Te še zmeraj odmerjam po logiki, opisani v prispevku Mami, sladkarijo bi! […]