Na eni strani smo starši z vsaj enim otrokom, na drugi nestarši, tisti, ki otrok še nimate, jih nikoli niste imeli ali jih nikoli ne boste imeli. Razlog, zakaj, ni bistven. Je med nami res toliko razlik, kot občasno pokažejo debate v živo in na spletu?
EDINO REALNO RAZHAJANJE JE IZKUŠNJA SAMA
To, da se med starši in nestarši pojavi nekaj razlik, je jasno in precej normalno. Način življenja ene in druge skupine je na vsakodnevni ravni precej drugačen, lestvici vrednot in prioritet tudi. Gre za realno razhajanje zaradi pomanjkanja skupne izkušnje, iz česar sledi vsaj kanček nerazumevanja nestaršev v odnosu do staršev in obratno.
Podobno se godi tudi v drugih medčloveških odnosih. Pomislite recimo na tole: ali lahko moški docela dojame in občuti pomen PMS-ja ali, ojoj, poroda? Ali lahko zdravnik uzre, kakšna je resnična narava dela učitelja v razredu, in obratno, ali lahko učitelj popolnoma razume vse vidike zdravnikove prakse?
Nerazumevanje zaradi pomanjkanja izkušenj izkusijo tudi starši med seboj – ali lahko starš z zdravim otrokom res razume stisko starša bolnega otroka?
Žal se starši in nestarši pogosto niti ne potrudimo, da bi drug ob drugem sploh še našli kaj skupnega, temveč se raje bojujemo za prevlado. Poglejmo, kako.
“BOŠ VIDEL, KAKO BOŠ UTRUJEN, KO BOŠ IMEL OTROKE!”
Utrujenost pripada samo staršem. Samo oni morajo spiti hektolitre kave na dan, vsaj sodobna mama naj bi to počela skoz in skoz, očetje se od prvega dne blazno trudijo s svojimi otročiči ipd. Mati in foter sta zaradi otroka, sploh mlajšega, že totalno uničena. Na to namigujeta s podočnjaki, sivimi lasmi, z mozolji, z odvečnimi ali manjkajočimi kilogrami, z okrnjeno potrpežljivostjo, naveličanostjo in jamranjem o plenicah, vnetih ušesih in izbruhih trme. Drži?
Starševstvo res niso ravno medeni tedni. Po drugi strani pa tudi ne vsakodnevno trpljenje na križu. Starši se v pogovorih z nestarši glede utrujenosti tako pogosto dvignejo nadnje. Če nestarš v petek zvečer reče, da je popolnoma fuč – pa ne od cuba libre, ampak od delovnega tedna – se starš začudi: “Kaj? Ti si fuč, ti, ki prideš domov in daš vse od sebe, jaz pa vmes operem tri stroje, nahranim pet ust in otroka uspavam vsaj dve uri? Pojma nimaš, boš že videl, kako boš utrujen, ko boš imel otroke.”
Takšen očitek dela krivico nestaršu, saj ne upošteva, da je utrujenost zelo subjektiven pojem. Ne utrujajo samo otroci, utrujamo lahko sami sebe, utrujajo nas lahko nadrejeni, kolegi, brezposelnost, prezaposlenost, finančne skrbi, partnerske težave, zdravstveni problemi in še in še reči. Otrok je le dodaten (pomemben in velik) razlog za to, da se občutek utrujenosti res občasno poveča, po drugi strani pa je tudi velik motivator in ‘take it easy’ spodbujevalnik, zaradi katerega marsikateri starš ugotovi, da prenese več, kot si je kadarkoli mislil.
ŠELE OB OTROKU SPOZNAŠ PRAVO LJUBEZEN?
Drugi nesporazum med starši in nestarši je stopnja občutene ljubezni. Starš ob rojstvu otroka doživi neke sorte razodetje. Prikaže se mu tamali Leon ali Leonida in do njega ali nje občuti nepredstavljivo nežnost, zaščitništvo, predanost. Z dvema besedama: čisto ljubezen! Starši zato takoj po porodu na Facebook kolegom zvesto zapišejo kaj takega: “Zdaj končno vem, kaj pomeni imeti rad!” Ali to res pomeni, da prej ljubezni v odnosu do lastnih staršev, prijateljev in partnerja ni bilo in se je vse začelo šele pri otroku?
Verjamem, da je starševstvo edinstvena izkušnja z zelo intenzivnimi čustvi, ne verjamem pa, da ta staršem podeljuje ekskluzivno pravico nad ljubeznijo samo. V tem smislu tudi nestarš pozna ljubezenske vrhunce in tisti, ki jih je doživel, se na njegovi lastni lestvici pač zdijo najvišji. In verjetno ta hip zadostni.
NESTARŠ NE MORE DOJETI VSEH VIDIKOV VZGOJE
Boj za nadvlado vršijo tudi nestarši v odnosu do staršev. Kadarkoli naletijo na znanega ali neznanega otroka, ki se meče po tleh, se pretepa, izziva, jezika oziroma se neprimerno obnaša, prvi začnejo pametovati prav nestarši: “Če bi moj otrok to delal, bi ga tako kaznoval, da ne bi nikoli več poskusil.”
Nestarši imajo pogosto ultimativne rešitve za nespeče otroke, za neuklonljive, za živahne, za sitne, za izbirčne pri hrani in še in še nasvetov o tem in onem … Resnica je drugačna: nekatere vzgojne prijeme lahko talentiran nestarš res usvoji brez lastne izkušnje starševstva, mnogih pa prav zaradi pomanjkanja izkušnje ne more, zato so njegovi nasveti pogosto ‘bolj na pamet’ kot zares delujoči.
STARŠ IN NESTARŠ NA KAVI – GRŠA IN LEPŠA RAZLIČICA
Grša različica srečanja, kjer se dobita starš in nestarš: ona pride v modrcu za dojenje, mudi se ji, hitro naroči, malo bi poklepetala, potem mora spet dojit otročiča. Nestarš si misli: “Jebelacesta, a tako je to? Kam frči, pa kako se je oblekla, a ne bi skrila tega madeža na majici? In zakaj nima vsaj treh ur, da po pol leta končno v miru poklepetava? Se vidi, kako razvaja otroka … kot da res takoj potrebuje joško!” Starš ves čas zasanjano žvrgoli o trenutno sitem dojenčku, uporablja bucibuc vokabular. Nestarš skrivoma zavija z očmi in pogleduje na uro.
Po srečanju si obe mislita: kolegica se je popolnoma spremenila, skupnih tem nimava več, bolje, da je to najina zadnja kava. Mama sklene, da so njene prijateljice lahko le še razumevajoče somame, in nemama se ob pogledu na kolegico pokriža, rekoč: “Ne, res še nisem pripravljena na otroka, če je to videti TAKO, da niti kave ne spiješ v miru.”
Lepša različica srečanja je taka in možna. Mama res pride v modrcu za dojenje, to tudi veselo pove, v prvih minutah se otrese ritka-kakec-kupček motivov, to pa ji uspe tako hitro zato, ker ji kolegica nemama pozorno prisluhne. Ne razume sicer čisto, zakaj je mami vse to tako pomembno in čemu se tako obremenjuje s štetjem kupčkom, a posluša. Mama je zdaj že sproščena in med pogovorom z nemamo začuti močno in skoraj pozabljeno spoznanje, da je v njej še veliko ženske, z otrokom manj (pre)obremenjene, željne in zmožne drugačnega klepeta. Kolegico povpraša po službi, zadnjem potovanju, njenem fantu in drugih zanimanjih … Prepad med njima se zmanjša, z lahkoto se kmalu spet srečata.
KAJ ŠE LAHKO DAMO DRUG DRUGEMU?
Tisto, kar si starši želimo od nestaršev, je, da bi spremembe našega vsakdana in hotenj po prihodu otroka v naša življenja videli kot naravne. Želimo si, da v nas ne bi videli samo zaskrbljenih mam in poženščenih očkov, temveč skrbne starše, ki se v povprečju z vzgojo res ukvarjamo in tudi obremenjujemo (pre)več kot kadarkoli v zgodovini človeštva. Toda zaradi tega večinoma ne izgubimo tistega, kar smo kot ljudje – tudi zanimivi sogovorniki in dobri prijatelji. Želimo si, da bi naši kolegi nestarši spoštovali in priznavali eno od objektivnih razlik med nami, ki vpliva na naš način življenja in naše vrednote: otroka. In se temu manj čudili.
Pa tudi starši nestaršem dolgujemo osnovno mero spoštovanja. Izkažemo jo lahko tako, da ne precenjujemo svoje izkušnje starševstva in jo v vseh ozirih povzdigujemo nad vse, kar v življenju izkuša nestarš. Samo spomnite se svoje mladosti ter najbolj nadležnega komentarja svojih roditeljev: “Boš že še videl, kako je to, ko boš star toliko kot jaz.” Kako naj bi odgovoril na takšno kvazi vsevednost, ki zapre poti za nadaljnjo komunikacijo in razumevanje ene in druge strani? Za isti šah mat gre tudi med starši in nestarši. Pa ta ni edina možna pot odnosa.
