Če si pred kratkim poklikal sinkovo knjižno polico, ki ob zadnjem štetju šteje več kot 90 kosov, si ob tej številki verjetno vsaj za trenutek pomislil: “Joj, a ni to preveč?” Priznam, podobna misel je prešinila tudi mene. A glede na prakso branja naše družine nanjo gledam zelo mirno in jasno.
KNJIG NE MORE BITI NIKOLI PREVEČ?
Ne drži. Knjig je kakor drugih predmetov v življenju, predvsem v stanovanju, torbici, otroški sobi, kleti ipd., lahko še kako preveč. Krame ne maram, predmetov v stanovanju ne kopičim, oblek v omarah tudi ne, podobno je s knjigami. Povsem mogoče je, da bo knjig na sinkovi knjižni polici kdaj veliko preveč, a zdaj, ko je tam čez 90 kosov (številka je visoka, se strinjam), še ni tako. Zakaj?
Moje merilo je uporabnost knjig. Prav vse na polici so v rednem bralnem obtoku, to pomeni, da sina dovolj zanimajo za to, da jih glede na obdobja znova in znova prebirava. Kako je mogoče, da en otrok ohrani zanimanje za toliko knjig med svojim 2. in 4. letom, verjetno ga bo za mnoge od njih še dlje?
KNJIGE IZBIRAMO PREMIŠLJENO
V knjižne nakupe se ne zaletavamo, ne pograbimo vsake knjige na pošti ali v trgovini s hrano (oziroma sploh nobene) samo zato, ker je pač knjiga in bi nekaj novega bilo lepo brati. Ne gre niti za to, da bi knjigo potem le postavili na otrokovo polico, da bo prostor polnejši, mati pa bo imela kaj za na blog. Se mogoče selfijamo z vsako novo knjigo v rokah, da bo Gospodičnin Instagram še boljši? Ne, poziranje s knjigo je zelo out, če gre le za pozo ala ‘Glej me, bereeeem in moj mali genij tudi!!!’.
Prelepo pa je dejansko brati dobro otroško knjigo, po besedilu in ilustracijah kakovostno! Zato je to glavno merilo izbire knjig, ki jih kupimo. Ali kakovost presojam le jaz kot izkušena bralka, profesorica slovenščine, knjižna blogerka in laični družinski estet? Ne, pri tem mi pomaga vsaj še eden.
MAMA POKAŽE SMER, SOBRALEC ODLOČI
Knjige v naš dom največkrat pridejo preko posrednika, to je knjižnica. Tam vsak teden s sinom izbirava slikanice, ki pritegnejo oba. Velikokrat smer pokažem jaz, recimo z ‘Uuu, poglej tole knjigo!’, on si jo nato ogleda in kaj hitro vidim, ali je tudi njemu zanimiva. V tem primeru si jo izposodiva. Če knjiga prestane spontano testno branje, to pomeni, da naju večer za večerom očara in nama je kar ni in ni za vrniti v knjižnico, si rečeva tudi: “To bi bilo pa dobro kupiti!” Tu je glavna presoja vseeno moja. Takoj po navdušenem branju nikoli ne hitim v knjigarno, temveč posamezne naslove shranjujem na seznam na telefonu. Ta novih knjižih nakupov ne olajša samo meni. Komu še?
BABICA IN TETA, POMEMBNI DRUŽINSKI KNJIŽNI MECENKI
Takšen seznam bodočih knjižnih nakupov je zelo uporaben ob rojstnih dnevih in praznikih. V naši družini sta glavni mecenki sinkove knjižne police babica in teta. Tamali od njiju v dar večkrat prejme knjigo, ki sem jo dala na seznam. Pozna jo že iz knjižnice, a to ničesar ne zmoti. Opažam celo, da se poznanih knjig bolj razveseli, jaz pa vem, da nama bo v prihodnosti taka še veliko dala, ker je preverjena izbira.
Obdarovalec ob vsej široki knjižni ponudbi tudi ne pihne povsem v prazno (knjige niso poceni, vsaka knjiga pa tudi ni vredna našega denarja) in podari knjigo, ki je obdarovanec še zagotovo nima.
Dober pomočnik pri knjižnih nakupih za najmlajše je tudi moj prvi priporočilni seznam BEREM SINKU 1-2 (dobiš ga s klikom na povezavo). Predvidoma septembra 2017 bo na voljo priporočilni seznam Berem sinku 2-4, primeren za otroke med 2. in 4. letom.
KUPUJEMO TUDI RABLJENE KNJIGE
Na sinkovi polici niso le nove knjige, temveč tudi rabljene (največkrat jih kupujem na garažnih razprodajah, v antikvariatih in na bolšjem sejmu) in recenzijski izvodi, ki jih od založb prejmem kot knjižna blogerka (zmeraj le hvala!).
Del knjig na njegovi polici je podedovan od mene in očka. Marsikatera je že oguljena, tudi raztrgana, in takšna mesta so za tamalega še kako zanimiva. “Zakaj si pa to počečkala? Te je babica kregala?” so vprašanja, ki mu ne dajo miru, mene pa ponesejo nekam v preteklost. Podedovane knjige v sinkovi zbirki so na primer Maček Muri, Juri Muri iz Afrike, Medvedki Sladkosnedki, Muca copatarica, Mojca Pokrajculja in druge …
ZA KNJIŽNO POLICO MORAŠ DOBRO SKRBETI
Veste, kaj je skupno vsem knjižnim policam na svetu? Prah. Tudi na sinkovi ga je pogosto veliko. Ne čistiva ga redno, nimava določenega dneva, ko bi to počela, pač pa se pospravljanja regala lotiva po občutku in volji. Takrat on stopi na stol, mi podaja knjige s posamezne police, jaz jih shranim na tla, on z vlažno krpo pobriše površino, in ko se ta posuši, knjige s podajanjem (jaz njemu) zlaga na polico.
Pri tem ga spodbujam, da knjigo obrne z naslovom navzven. Taka aktivnost ne prinese le reda, temveč tudi mnoga nova stara knjižna odkritja, ko po mesecu dni spet naletiva na že skoraj pozabljeno slikanico, v zadnjem času recimo na Dedkov otok, in skleneva: “Jaaaa, to bova pa nocoj prebrala!”
Otroške knjige živijo s človekom, ki jih bere, s staršem, ki jih izbira, z otrokom, ki se jim posveti, z odraslim, ki si vzame čas za branje z mulcem, in z mladim sobralcem, ki se odpre pripovedi. Ali jih je 10 ali 90 … ne vem, ni prave številke v levo, desno, gor ali dol, je le neka številka, ki naj družini prinaša vredno vsebino!
P. S. Tudi tebe bega, kam z vsemi otroškimi knjigami, ko bo otrok večji in se mu bodo zazdele tako dolgočasne, da bo nanje odlagal le še skodelico kakava? Možnosti je več. Povem kmalu.
Gospodična knjiga je tudi na Facebooku in Instagramu. Pridi!
