MARYSIA SZMATULA ČERNE: Ilustratorka, ki trenira domišljijo

Marysia (ime se izgovori kot ‘Mariša’) je srčna ženska. Zgovorna, navihana, zelo nasmejana in delovna punca je. Odraščala je na Poljskem, v Sloveniji pa že več let sledi svoji razgibani ustvarjalni poti, ki ima vsaj en skupen imenovalec: barve. O tem, kaj ji pomenijo ustvarjalna rutina, kaj domišljija in kaj dvojezičnost hčerke, preberi v spodnjem intervjuju. Na koncu te čaka posebno povabilo k sodelovanju v žrebanju za eno od njenih krasnih ilustracij. Pridružiš se tukaj.

Plišaste Mimice, razglednice, zvezki in plakati s tvojimi pisanimi ilustracijami, velika stenska dekoracija v gostilni Pri Škofu, tvoji izdelki na razstavah in v trgovinah po Sloveniji … Ilustrirala si tudi moj blog Gospodična knjiga. Veliko ustvarjaš, v zadnjem času predvsem rišeš, kajne?

​Ne vem, ali veliko ustavarjam. Za moje pojme je to še vedno premalo (smeh). S slikanjem in z ustvarjanjem je tako, da mi nikoli ni dovolj in vedno bi še in še in še. Mislim, da je domišlijija kot mišica. Ko jo enkrat začneš trenirati, potem bolje in bolje deluje. Med slikanjem ene slike mi ideje za naslednja dela že prihajajo v glavo, tako da skoraj nikoli nimam “miru”. In hvala bogu, saj je to to, kaj imam rada.

Kaj si še želiš pripraviti kot ilustratorka? Tudi knjigo za otroke?

Predvsem nekaj, kar bo prinašalo srečo in veselje, ne samo meni, ampak tudi drugim ljudem. Pa če bo to ilustrirana knjiga ali projekt poslikave otroške sobe, mogoče bolnišnice? Najpomembneje je, da je iz srca.

Sploh ni tako, da samo sedeš, nekaj narišeš in prodaš, kajne? Kaj vse je še v tvoji domeni?

Ja, na žalost ni tako, da samo sedim in rišem. Daleč od tega, čeprav si zelo želim, da bi bilo. Nimam svojega agenta. Vse, kar je povezano s prodajo slik in del, tega se mogoče ne vidi, moram delati sama. Ali je to spletna prodaja ali prodaja v stacionarni trgovini ali naročanje reprodukcij, dogovarjanje za naročilo, priprava razstave, spletni marketing. Da “obstajaš” v teh časih, moraš biti prisoten na Facebooku ali Instagramu, kar pomeni redne objave, kakovostne vsebine in fotografije. Vse to vzame veliko več časa kot samo slikanje. Na žalost, saj bi rada, da je večji del dejansko ustavarjanje. Rada bi, da se moja dela prodajajo kar “sama”, vendar ni tako.

Ali potem takem kot svobodna ustvarjalka občutiš več moči ali nemoči?

Seveda občutim oboje. Moč mi daje ustvarjanje brez oziranja na druge, brez oziranja na nekonstruktivne kritike ali pripombe, brez tega, da se primerjam z drugimi. Nemoč občutim, ko naletim na neobzirne in nepoštene ljudi ali ko zabijem z glavo ob kak zid, recimo zid vez in poznanstev. Zelo pogosto se mi zgodi tudi umetniška kriza, ko mislim, da nič več ne znam ali da so me zapustile vse ideje … Takrat grem najraje tečt, da izpraznim glavo, potem pa vzamem tuš in brave in se sprostim na velikim formatu papirja ali pri risanju s svojo hčerko.

Tvoja 3-letnica odrašča med slovenščino in poljščino. Povej mi, kako lahka ali težka je dvojezičnost za vaju z možem in kako za hčerko?

Res je dvojezičnost nekaj posebnega. Ker živimo v Sloveniji, je za hčerkico slovenščina seveda naravnejša, saj je vsepovsod obdana s slovenskim jezikom. V poljščini govorim samo jaz. Risank ne gledamo in celo misel, da bi jih gledali v poljščini, se mi ne zdi dovolj mamljiva, da bi jih vklopila (smeh). Zato so nam ostale poljske knjige. Že od začetka otroške knjige kupujem na Poljskem in zelo sem vesela, da so veliko cenejše kot v Sloveniji (smeh).

Zanimivo je, da hči ne mara brati knjig v slovenščini. Vedno, preden vzame novo knjigo v roke, vpraša, v kakšnem jeziku je. Če je odgovor “Ta je v slovenščini”, jo pogosto kar vrne in pravi, da je noče. Ne vem, iz česa to izhaja. Ima samo eno priljubljeno knjigo v slovenščini, ki jo je dobila od prababice. To rada bere z očijem, preden gre spat. Obožuje pa gledati ilustracije. Ima celo svojega priljubljenega ilustratorja (Benjamin Chaud, na žalost nobene njegove knjige ni v Sloveniji), katerega risbe prepoznava. Sicer ne ve, kdo je risal, vendar povezuje like iz različinih knjig. Med slovenskimi knjigami je bolj ali manj nič ne zanima. Maček Muri je dober samo kot pesmice, Muca copatarica samo na ilustraciji, Rokavička ji je strašna in je sploh ne zanima, izjema pa je Deček in hiša Maje Kastelic. Ampak nič čudnega, saj je vrhunska knjiga in poleg tega je samo naslov v slovenščini (smeh). Zdaj imam ogledane tri v Sloveniji izdane knjige neke azijske ilustratorke. Rada bi jih kupila in prevedla besedilo v poljščino, saj so ilustracije prav čudovite.


Marysia nekomu ob spremljevalcev Gospodične knjige podarja eno od svojih ilustracij. Beročega dečka ali deklico v okvirju lahko dobiš tako, da na Facebooku (tukaj) slediš navodilom sodelovanja v nagradni igri. Nagrajenca bova žrebali v četrtek, 13. julija 2017.

 

Dodaj odgovor