NEDOJEČA MAMA, TEBI PIŠEM

Medtem ko vsi vemo, kako dragoceno je materino mleko za razvoj človeškega mladička, ker to danes poudarjajo pediatri, doule, svetovalke za dojenje, instamame in prababice, se po mojem mnenju premalo govori o stiski mater, ki svojega otroka nikoli niso dojile. Kdo ali kaj povečuje tesnobo in občutek neuspeha pri materah, ki otroka nehote hranijo z mlečno formulo, se zdi koristno zapisati v trenutku, ko sem svoje neprijetne občutke ob nedojenju bolj ali manj prebolela.

»ALI GA DOJIŠ?«

Na to, da otroka nisem nikoli dojila, sem se najprej negativno odzvala sama. Sčasoma sem začela razumeti, da sem od sebe pričakovala dojenje, ker se zdi kot klic narave, k dojenju spodbuja družba, dojile so pomembne ženske v moji družini, dojile so moje prijateljice … Skratka: logično je, da boš v 21. stoletju v Sloveniji že kako dojila. Jaz pa nisem.

Stiske zaradi nedojenja si nisem nalagala le sama, temveč so jo nevede krepili tudi drugi, predvsem pogosta vprašanja prijateljev, znancev, sosedov in neznancev, ki so se ob prvem stiku z dojenčkom prvo leto zmeraj začela ali končala s podobno temo: »Ali ga (še) dojiš?«

Na videz preprosto vprašanje, ki ga mladim mamicam postavljamo takrat, ko smo o imenu novorojenca in porodni izkušnji že poizvedeli, lahko nedoječi mami zbuja zelo neprijetne občutke. Stisko še podkrepimo s podvprašanjem: »Zakaj pa ne dojiš?« Predstavljam si, da z nedojenjem manj obremenjena mama zlahka sproščeno odgovori nanj, spomnim pa se, v kakšne hipne, a močne zagate, ki sem se jih trudila prikriti pred sogovornikom, je spravljalo mene.

Takrat se mi je zdelo, da mi okolica s temi radovednimi vprašanji sporoča le začudenje nad tem, da dojenčka ne dojim (Doji pa res vsaka ženska.), pa naj sem o tem govorila skromno (»Ni šlo.«) ali zelo natančno (»Rodil se je prezgodaj, sprva so ga hranili s sondo, potem s stekleničko, /ne pozabi omeniti, da si se vseeno zelo trudila/ mleko sem črpala pol leta, nikoli ga nisem uspešno pristavila, očitno ima moj otrok raje plastiko, /kisel nasmešek/.«).

Občutka, ki se ob tem površinskem zanimanju okolice za dojenje razrasteta čez materino telo, nista nedolžna: sram in nemoč. V resnici bi bilo bolje pomisliti, zakaj okolico tako zanima, ali novopečena mamica doji (in zakaj večino, ko ugotovijo, da tega ne počne, vse skupaj tudi neha zanimati, haha).

Menim, da je v tej na videz nedolžni radovednosti jasno sporočilo o tem, da družba dojenje vidi kot uspeh matere. Povezujemo ga z uspešno navezavo stika matere z otrokom (dojenje ni le prehranjevanje), s sproščenostjo matere (doječa mama doji tudi v javnosti ipd.) in sposobnostjo otroka (u, kakšen zdrav jedec). S tem sporočilom ni nič narobe in je v osnovi lepo in resnično – za doječo žensko.

Na nedojenje pa, pogosto kar nedoječe ženske same, gledamo zelo skrajno. Nedojenje, naj bo to hotena izbira matere ali ne, tako pomeni vsaj majhen spodrsljaj (Ni mi uspelo nekaj tako naravnega, kot je dojiti.), dvom (Kaj pa če se nisem dovolj potrudila?), nevšečnost, klavrn začetek materinstva, če že ne kolosalni neuspeh v prvem letu otrokovega življenja (Kakšna ženska in mama pa sem?). Okolica na nedoječo mater hitro pozabi, ona pa na svoj neuspeh ne. Nedoječa mama si pogosto naloži obilo nepotrebnega samoobtoževanja, o katerem ne upa spregovoriti. Razočaranje, jezo in žalost racionalizira (Tudi s stekleničko bo korenjak zrasel.) in jih pomanjšuje (Pa kaj, pač ne dojim, v življenju se zgodi še kaj hujšega.).

PREBOLEVANJE NEDOJENJA

Mislim, da nič ne pretiravam s trditvijo, da morajo nekatere mame nedojenje preboleti, odžalovati in odpustiti sebi, svojemu telesu, naključju, čemurkoli že, da dojenje nikoli ni steklo ali je bilo glede na njihove želje prehitro končano. A ne bo se zgodilo v glavi, temveč s časom in z novimi izkušnjami, morda tudi s strokovno pomočjo.

V prvih mesecih nedojenja kot po Murphyju naletiš le na idilične fotke doječih mater, na dojenje sredi supermarketa, na zasanjano prijateljico, ki zaljubljeno pogleduje v svoje doječe se dete, in zdelo se ti bo, da si edina, ki ji ni bilo dano dojiti. Pa nisi! Statistično gledano pač nisi.

Tvoji občutki nelagodja in nemoči ne bodo zaradi tega racionalnega prigovarjanja nič manjši. Kako boš torej prebolela to, da svojega otroka ne dojiš? Zagotovo bo trajalo nekaj časa in odvijalo se bo v fazah. Pomembno je, da ugotoviš, kaj glede (ne)dojenja v tebi izzove največ nelagodja – mogoče so to mamice, ki v tvoji bližini z lahkoto dojijo. Mogoče so to virtualne skupine na Facebooku, v katerih spodbujajo k dojenju in ga, roko na srce, pogosto tudi zelo opevajo. Seveda lahko delno razumeš njihovo navdušenje, prav pa je tudi, da si priznaš: v tem trenutku ti grejo na živce.

Kaj lahko storiš? Odlajkaj, skrij, nehaj slediti – karkoli že, na spletu boš dojenju zlahka pobegnila. Ne gre za dolgoročno zakrivanje oči pred resnico, še kako boš do konca življenja vedela, da nisi nikoli dojila, toda v začetni fazi prebolevanja ne potrebuješ dodatne soli na rano. Če je ta v obliki doječe prijateljice s podobno starim otrokom, kot je tvoj, imaš na voljo dvoje: iskren pogovor o svoji stiski glede nedojenja in upanje, da bo doječa kolegica to razumela in svojo tenkočutnost pokazala tako, da ti bo začasno prihranila kakšno doječo temo ali dve. Skrajen ukrep je lahko tudi začasen odmik od odnosa – ne obsojam ga. Mislim, da v za nas bolečih trenutkih takšna distanca lahko pomiri tisto, kar bi se sicer razvnemalo v jezo, ljubosumje in obžalovanje, ki bi odnose poslabšali bolj kot začasen odmik.

In najpomembneje: poišči matere s podobnimi nedoječimi zgodbami – ne zato, da se boste kolektivno zmrdovale nad srečkami doječkami (tako ne boste odgnale svoje bolečine), temveč zato, ker ob materah s podobnimi izkušnjami najdeš več sočutja, razumevanja in dejanske utehe. Če misliš, da bi kateri od njih koristil tudi ta #matigovor, ki ga pravkar bereš, daj, posreduj ji ga.

DOJENJE NI NAJPOMEMBNEJŠA DEJAVNOST NA SVETU

Čeprav se ti zdi ta podnaslov bizaren – halo, kdo pa pravi, da je dojenje najpomembnejša stvar na svetu, vsi vendar vemo, da obstaja še vsaj 100 pomembnejših reči, recimo tapravi hashtag pod objavo na Instragramu ali arbitražni sporazum –, pa ne moreš mimo sporočil družbe, medijev in okolice. Sporočajo ti, da dojenje JE pomembno. Čez čas boš zaslišala tudi svoj glas, ki ti bo prišepnil še nekaj: “Zelo pomembno je, a kot mama se oblikuješ in prepoznavaš skozi mnoge stvari, ne le z (ne)dojenjem.”

KAKO BOŠ NEDOJENJE VIDELA ČEZ LETA?

Seveda mi ne verjameš, ko ti rečem, da boš čez leta na nedojenje otroka gledala manj sivo kot prvo leto svojega materinstva. Zdaj si niti ne predstavljaš, da bi pri materinstvu šlo še za kaj drugega kot za brezhibno in kar se da netežavno prehranjevanje tvojega dojenčka. Ta trenutek se ti zdi, da bo zaradi tvojih prsi, ki ne dajo mleka, tvojih mastisov, ki ne pustijo novega zagona dojenja, ali tvojega otroka, ki dojko odklanja, kar konec sveta. Pa ga ne bo (no shit).

V prihodnosti boš opazila, da je prav izkušnja nedojenja ob vseh pomislekih in razočaranju vate naselila tudi veliko zelo koristnega premlevanja o sebi, o tvojem soočanju z realnostmi materinstva, o tvojih odzivih na t. i. poraze, o tvoji definiciji uspeha in ‘uspeha’ v vlogi starša.

Naučila se boš ločiti svojo zgodbo od zgodb drugih mater, sprejemati njihovo, doječo, in svojo, nedoječo. Čez leta boš kot nikoli nedoječa mama suverenejša. O svoji stiski boš mogoče pripravljena spregovoriti tudi javno, zato da bi tako komu pomagala. Tvoj pogled na nedojenje bo bolj izostren, manj oseben in čustven, zato boš lažje videla tisto, česar v prvih mesecih materinstva še nisi mogla: naravno je, da me je nedojenje nekoč tako zelo bolelo, a zdaj me boli bistveno manj. Predstavlja eno od tvojih močnih izkušenj z eno od realnosti materinstva, ki ni zmeraj le lahkotno, neobremenjeno in ne poteka nujno po tvojih pričakovanjih, a je ena od tvojih bogatejših življenjskih izkušenj sploh.

---

Gospodično knjigo všečkaj na Facebooku.