SIJAJ

Sijaj je izjemen roman italijanske pisateljice Margaret Mazzantini, v katerem je le malo svetlobe in le kratek blisk sreče. Pričakovati je, da se bo Sijaj kot njena druga romana (Novorojen in Ne premikaj se) hitro pretopil v film. Potem bi v nekaterih kadrih lahko spominjal na priljubljeno Goro Brokeback … in jo gladko presegel.

V Sijaju je veliko osebnega. Tam je Guido: kot otrok, kot mladostnik, kot študent, kot družinski človek, kot mož, kot oče, kot predavatelj, kot homoseksualec in kot iskalec samega sebe. Njegova pot razčiščevanja s samim seboj je kruta, polna prespraševanja o tem, kakšen je, kakšen naj bi postal in zakaj se ni uresničilo nič od pričakovanega. To je tudi zgodba o težkem sprejetju svoje narave in svojih hotenj, ki so v nekem času in prostoru nezaželena, klevetana in sramotna.

Roman daje natančen več sto strani dolg odgovor na vprašanje ‘Kdo je Guido?’, zelo težko pa je po branju razbrati, kdo je njegova velika ljubezen, Constantino, moški, ki prihaja iz drugega družbenega sloja, iz tako drugačne družine, z eno samo podobnostjo: tudi njega vleče k prijatelju. Kako naj si dovoli tak prekršek proti samemu sebi?

Guido in Constantino se ob vsakem kratkem združenju, ki več izrazi skozi surovo spolnost kot skozi nežno misel, boleče oddaljita prav zato, ker se vsakič približata trpkemu spoznanju o tem, kdo sta drug drugemu. Moška, ki se ljubita, moška, ki se pogrešata, se rada poslušata, dotikata, vidita, opazujeta, kličeta, na skrivaj srečujeta, si gledata v oči … Sta tudi moška, ki spet in spet, ko prvi ostane v mačistični Italiji, drugi pa v osvobojenem Londonu, trčita ob razdaljo, ki sploh ni stvar geografije, temveč nečesa težje premostljivega.

Sijaj je izjemna ljubezenska zgodba in čudovita življenjska pripoved s tragičnim koncem obeh glavnih likov. Ne gre za njuno fizično smrt, temveč za mrtvilo, ki se naseli v njun odnos. Gre za neopredeljiv sijaj, ki izgine, pa komaj se je pojavil. Je bilo vredno tistih kratkih minut sožitja, vznesenosti, upa na skupno prihodnost?

Da, zdi se, da kljub vsem bolečinam, proti koncu romana tudi telesnim, oddaljevanju, sramu in razočaranju ni bilo mogoče uiti drobcu svetlobe, ki človeka vsaj enkrat v življenju navda z občutkom lastne vrednosti. Zasiješ lahko le ob drugem. Zdi se še kako resnično. In konča se klavrno.

Ob Sijaju še pomislek: pisateljica se je docela vživela v moška lika, v njun odnos, v njuno čustvovanje in telesno zbliževanje. Ne morem si kaj, da se ne bi ob tem, ko me je kot žensko popolnoma prepričala, vprašala, kako njeno pisanje učinkuje na moškega bralca. Vesela bom odziva.

Margaret Mazzantini: SIJAJ (Mladinska knjiga, 2017, 392 str., prevedla Irena Trenc – Frelih)

Facebook

Print

Email

Twitter