OSTANI, DETE, OSTANI

Rodiš nedonošenega otroka, pa niti Rihanna ni več samo Rihanna, ampak ženska, ki so ji v usta položili pop komad neke jeseni, za večino hitro pozabljene vrstice, a ta štanca bo postala rdeča nit pomembnega odseka tvoje materinskosti. Življenja res ne moreš načrtovati. Heh, še glasbene podlage si ne izbereš sam.

Porod te ne boli, svojih popadkov ne dočakaš v vsej veličini, samo tako peče in tišči od znotraj (Je to tisto, ko te boli pri srcu?), ko ti v 31. tednu odteče voda in kaže, da prezgodnjega poroda ne gre več zadržati. Vitalni znaki ploda se slabšajo, v tebi kriči: “Spravite ga veeen!” Ni tako hudo ležati na tisti hladni operacijski mizi, ploščice na steni so miks med kuhinjo in kopalnico, vse opaziš. Očka je ob 20 evrov za šnelkurs tečaja za starše (Ti svojega niti ne dočakaš, ojej, pa kaj sploh veš o dojenčkih brez tega?), ki mu zdaj prav nič ne koristi. Ni vabljen na precej tehnično izveden urgentni carski rez.

Ni tako boleče zaradi spinalne analgezije (Hočem biti pri zavesti, hočem, no, pa tudi moram, ker sem pred 20 minutami pojedla obilno večerjo.), iglo bi si v hrbtenico najraje zarila kar sama (Zakaj čakajo tako dolgo, piči in zareži, madonca!). Tvoje telo se trese, pa zrak sploh ni hladen. Sestra ob tvoji glavi te boža po zaščitni kapi, ki v hitrici ni ujela celega šopa tvojih las (To res ni vredno predporodnega selfija.). Govori: ‘Gospa, umirite se.’ Ti si pri zavesti, a ne rečeš ničesar. Če bi zmogla, bi rjovela: “Trepetam od strahu, in to ni prenesen pomen, ženska!” Ne veš, kako boš dete prijela (Baje je dano vsaki materi.), kaj mu boš rekla (Bucibuc.), kako ga boš previjala (Samo da me ne polula.), ne razmišljaš, kaj napisati v prvi SMS prijateljem (Itak ga pričakujejo šele čez 2 meseca.), kako bo otroku ime (A sva se to res že dokončno odločila?), v kakšnem vozičku se bo vozil (Nima ga še, posteljice tudi ne, oblačil tudi ne, špasno …), ali bosta že čez tri dni doma (Šment, verjetno pa vseeno ne bo šlo tako hitro.) … Dol ti visi za vse to. Le trepetaš, v kakšnem stanju se bo rodilo to bitje. Ali natančneje in bridko: bo živ? Prosiš, naj bo živ, samo živ, vse drugo se bo uredilo, verjameš v zahodno medicino. Poskušaš verjeti. Rihanna zapoje prvič. Makes me feel like I can’t live without you. Je že ljubezen. Je že bila, njega pa sploh še ni tu.

Živ je. Slišiš jo, tisti Stay. Nedonošenček ne diha sam, nima razvitega sesalnega refleksa, nima dobrega imunskega sistema, ne vzdržuje telesne temperature. I want you to stay. Iščeš informacije o prezgodaj rojenih otrocih. Pojma nimaš o njih, samo veš, da je zdaj eden od njih zelo tvoj. Najdeš natančno eno knjigo v slovenskem jeziku o njih, Vaš nedonošenček je naslov. Skleneš, da boš naslednjo napisala kar sama. Čizi bo, zelo čizi.

To, da ima tvoj nedonošenček le 40 centimetrov (Se pošali zdravnik: “Vaš je pa velik … za naš oddelek.”) in tehta nekaj več kot štruca kruha, so le številke. Ti opaziš veliko drugega: popolnoma izoblikovano telo, prste, trepalnice, ušesa, oči, žile, prsni koš, ki poskakuje, trebušček, ki se ob tem vdira … Ne vadi joge. Res mu manjka maščobe (Pa saj ga bomo lahko kmalu peljali v McDrive.), njegova štrleča kolena tako posrečeno izstopajo, najvidnejši sklep njegovega telesa so. Gibi nedonošenčkov so prve tedne zelo sunkoviti, gre za reflekse. Ustrašiš se. So to tiki, je to kakšna motnja, bolezen, je nekaj, kar so spregledali? “Normalno je,” pravi zdravnik. Oddahneš si, uživaš v teh trzljajih svojega otroka, se muzaš: “Glej ga, Rambo … bumf.”

O nedonošenčkih ti pred tem ni nihče povedal, ker to pač ni bil tvoj scenarij, tvoja porodna zgodba, tvoj začetek materinstva, začetek življenja tvojega otroka. Zdaj je. If you dare, come a little closer. Temen puh, vse polno ga imajo nedonošenčki po telesu, postopoma bo odpadel, a v prvih tednih so ti dojenčki kot piščančki. Ko svojega otroka prvič držiš na trebuhu (t. i. kengurujčkanje), formalno res prvič začutiš močen telesni stik z njim, a silovita povezava med vama je obstajala že veliko prej. Zdaj veš: vajina pot je drugačna, začela se je zelo boleče, telesi obeh sta tako prestrašeni, dolgo bosta izganjala te demone, ves čas sta v zasedi (Kaj se bo zgodilo jutri?), v pripravljenosti na boj, a nikoli na beg. Ostal bo, tvoj fant bo ostal.

Nedonošenček se po nekaj dneh ne zdi več tako majhen in šibek. Človek je, včasih se zažene in glavo dvigne zelo spretno, obrniti je še ne zna, išče tvoje oči, tako si prigovarjaš, odpira usta, ki spominjajo na ptičji kljunček. Nimaš hrane, njegova gre po sondi. Zanj imaš sebe, celo sebe. Prisilno uravnovešeno, kvazi nadzorovano, narejeno močno. In naravno bojevito. Nedonošenček je v tvojih očeh najšibkejši videti ob koncu vsakega tvojega obiska, dvakrat na dan je dovoljen. Poskušaš se ga nehati dotikati skozi inkubator, odštevaš in si govoriš: ‘Samo še tu te pobožam, samo še to ti povem, jutri pa spet.’ In greš, ker te je vljudno nagnala sestra. Ne veš, ali bo jutri njegov monitor sporočal kaj slabšega kot danes, ne veš, ali bo res vse okej, čeprav so že trije zdravniki rekli: “Gospa, vašemu otroku moramo dati le čas.” Čas?! Pismo, ne se hecati s tem zaupanjem v vesolje, tega se ne znam okleniti tako močno, da bi držalo čez noč.

Nedonošenček pokaže naveličanost zaradi piskanja vseh aparatur, ki ga obdajajo, in močne svetlobe na intenzivni negi. Vse to najeda tudi tebi. Želodec se ti obrne, ko zazvoni alarm, ki meri padec saturacije (vsebnost kisika v krvi). Mame v sobi se molče spogledate: ‘Je tvoj?’. Ah, brez skrbi, drage dame, zvečer vedno pade mojemu. Črni humor.

Vidiš otrokov gon po življenju. Praska kisikovo masko, čez cel obraz mu je, čeprav je taka kot za barbike. Sestra se smeji, ko mu jo popravlja: “Spet si jo je snel, to je dober znak.” Ni ti jasno, kako, tako droben je, njegovi gibi še niso usklajeni. Kako zelo ne mara okov, te bo preblisknilo šele čez nekaj let, ko bo ob bronhiolitisu, ki naj bi ga ozdravil z nedolžno inhalacijsko masko, v joku lucidno dejal: “Mami, prosim, ne sili me.” Se spomni? Se spomni dražljajev, ki so prišli prehitro, nasilnosti medicinskih igel, ki so držale njegovo telo v teku, nehotene svetlobe, zvokov, dotikov … tistega prehitro doživetega sveta? Zelo racionalna mama si, a začneš verjeti v zapisanost zgodnjih zaznav v spomin. Dečku umakneš masko. Samo bronhiolitis je, samo to. Bo že.

Težko obrneš hrbet svojemu otroku, težko odkorakaš iz sobe, življenju naproti ali kako že. Ob 19.00 bo v stajliš apartmaju za mamice, ki bivajo v bolnišnici, večerja (Lahko bi bila kot ena zelo dolga dekliščina, pa ni …). Okusna je, ni česa dodati. A daleč, več nadstropij oddaljena od tvojega otroka v inkubatorju. Zaupaš, da je v dobrih rokah zdravikov. Pa je? Že tako nisi človek, vešč zaupanja drugim. Zdaj moraš krmilo v celoti prepustiti drugim. Kje je zdaj tisto: otrok v prvih mesecih življenja potrebuje samo mamo …

Slušalke na ušesa, Rihanna. Solze lijejo, ko nisi ob otroku, solze lijejo, ko si ob njem. Solze lijejo, ko mu govoriš o življenju po bolnišnici, in solze lijejo v tistem hecnem prostoru, ki mu rečejo laktarij. Da obstaja kaj takega, sploh ne moreš verjeti, a folk zunaj porodnišnice sploh ve, kaj je to? Laktarij se ti prikazuje kot oaza, ženska rezidenca, upanje, klepet, soba oziroma več njih, namenjenih porodnicam, katerih otroci so na intenzivni negi, zato da bi tam v miru in čistoči črpale svoje mleko, s katerim osebje nahrani tamale.

Tam si vsaj 5-krat na dan. Pred vstopom in izstopom si razkužuješ roke, postopek ti čisto resno pokaže sestra, ki se je kar malo bojiš. “Vsaka bakterija je lahko zanje nevarna …,” reče. Ubogaš. Manično razkužuješ roke za zdravje svojega otroka in za zdravje drugih otrok. Kolektivnost. Naši otroci so. Zdaj že v besedišču ločeni od drugih. Prehitri, prezgodnji, nedonošeni. Ni ti treba biti zelo družabna oseba, ni ti treba biti zelo željna povezovanja – v laktariju si le do kosti zbegan človek, ki ima edini pravi stik z drugimi ob piskih električne prsne črpalke, razgaljenih dojkah in vprašanjih: “Kdaj gresta pa vidva domov?” Ne veš, da boš do te obljubljene dežele naštela še več kot 49 dni.

Rihanna še odmeva. Pa je v 2017 nihče več ne jemlje resno. Nedonošenček zraste. Se okrepi. Nekega dne ti ob neki kavi nekdo še kar potrpežljivo reče: “Ampak … zdaj ni več nedonošen.” In hej, zelo prav ima. Čez nekaj časa te dete vpraša: ‘Mami, kako pa sem se jaz rodil?’ In ne blekneš: ‘Prehitro.’ To ni več edini prislov, ki bi ti padel na pamet ob tej zgodbi. Tvoja izkušnja je širša. Odgovor je lahko tudi: “Pogumno, otrok, zelo pogumno si se rodil.” In ostal. Hvala.

Pišem o svoji izkušnji rojstva nedonošenega dečka, ki se je v 31. tednu spontano rodil s težjo dihalno stisko. V splošnem telesnem in mentalnem razvoju je prvo leto ujel svoje vrstnike, kaže pa nekatere vedenjske in senzorične posebnosti, ki jih zdravniki glede na druge raziskave s področja neonatologije pripisujejo nedonošenosti in težavam ob porodu.

O nedonošenosti pišem zato, ker je to travma mojega materinstva, in ni blagor naše družine (“Prehitro se je rodil, da bi vaju čim prej spoznal.” A ti to resno?). Je močna izkušnja, o kateri sem si zaradi iskanja podpore zelo želela prebirati ob sinovem rojstvu, pa v slovenskem jeziku nisem našla ničesar prepričljivega. Morda lahko ta #matigovor pomaga kateri od slovenskih mater, ki rodijo prezgodaj. V Sloveniji naj bi se na leto prezgodaj rodilo okoli 1400 otrok. Večinoma so nastanjeni v porodnišnicah v Ljubljani in Mariboru.

P. S. Rihanna ni moja prva glasbena izbira. Njen Stay, citate vpletam med zapis, je leta 2013 prežemal zvočnike bolnišničnega ekosistema, v katerem sem bivala 2 meseca, zato se je simbolično zasidrala v moje srce. Not really sure how to feel about it …

Facebook

Print

Email

Twitter