V prvencu Ane Schnabl Razvezani je deset kratkih zgodb o ljudeh, ki so zapleteni, prepleteni, zvezani, obvezani, prevezani, zavezani … Trgajo in suvajo od sebe vse, kar jih teži, toda kaj naj bi jim svoboda naposled prinesla: srečo ali morda kaj drugega?
Razvezani so na bralnem seznamu Gdč. knjige #2. V celoti si ga oglej tukaj.
Vsem zgodbam je skupen bogat pripovedni jezik, obilo ironije, vživljanje v različne življenjske usode in značaje ljudi. Prevleduje izostren občutek za širši družbeni, kulturni in zasebni kontekst sodobnega človeka. Morda lahko tega človeka v Razvezanih določimo še natančneje in sklenemo, da je star med 25 in 40 let. Starost je v teh kratkih zgodbah pomembna zato, ker se kaže kot wannabe zrelo obdobje človeka, odraslega, večinoma zaposlenega, urejenega, ciljno usmerjenega, morda poročenega, ne nujno otroke vzgajajočega.
Tak človek v Razvezanih se trudi živeti, toda ne more. Še kako se zaveda razkoraka med svojimi mladostnimi ideali in stvarnostjo. V tem smislu je romantična duša, ki boleč razkol med črnim in belim blaži s skoki čez plot, z zdravili na recept, z nedovoljenimi substancami in s podobnim. To je bitje, ki beži od sebe, a se ob tem le še bolj zapleta s svojim največjim sovražnikom – s samim sabo. To je človek, ki hlepi po svobodi. Želi se osvoboditi družbenih norm ali pa se hoče pretirano zliti z okolico, da bi ji končno pripadal. Večinoma mu ne uspe ne prvo ne drugo.
Razvezani se na prvi pogled berejo kot premišljena fikcija, krepko oddaljena od bralčevega sveta, toda dlje, kot razmišljaš o življenjskih prilikah in neprelikah, ki jih zapisuje avtorica, manj patološke, ekscentrične in menisenemorejozgoditi se zdijo. Če kaj, slehernik po 25. letu (če ne prej) začuti, kaj je tesnoba, kaj so vezi, kaj so prisile, kaj bolezni, smrt, neljubezen in kaj blažilci vsega naštetega. Zbirko gre torej brati kot pripovedi o nas samih – stvarnih in prekleto razbolelih dušah.
Med Razvezanimi je nekaj prepričljivejših zgodb (Trittico, Zeleno, ki te hočem zeleno, Ritalin) in nekaj šibkejših (Edinec, Zavezal si je kravato). Zame je glede na kritičen ton in izris duševnosti literarnega lika najboljša Veliki voz. Vidim jo kot zametek romana.
Ne skrivam: kratkih zgodb se rada lotim večkrat na leto. Od njih si obetam več hitrega branja, mnogovrstne literarne like, več jedrnatih sporočil na enem mestu. V Razvezanih sem jih našla. Nekoč prej pa tudi v v Vajah iz tesnobe (Vinko Möderndorfer) v Džehenemu (Dušan Čater), v zbirki Vsi moji božiči (Maruša Krese) in v Zgodbah iz tridesetih let (Milena Mohorič). Priporočam!
Ana Schnabl: RAZVEZANI (Beletrina, 2017, 143 str.)
