Kakšna je poredno-pridna vrsta otroka in zakaj lahko slikanica Poredni Petit še več kot otroke nauči nas, odrasle? Predstavljam nagrajeno dvojezično slikanico argentinske avtorice, ki ustvarja pod umetniškim imenom ISOL. Pokukajte.
Petit včasih komu prijazno pomaga, včasih pa temu istemu nagaja. Včasih vestno sledi navodilom, spet drugič jih namerno presliši. Rad se igra s svojim psom in uživa, ko deklice cuka za lase. Se z njim dogaja kaj zelo posebnega? Ne, Petit je to, kar smo mi vsi: včasih ravna prav, včasih pa ne.
“Sem mogoče nekakšna prav posebej poredna vrsta otroka?” se sprašuje Petit.
Petitova največja nesreča je, da je otrok, tista sorta bitij, ki jih odrasli pogosto vidimo v dveh neizprosnih in nasprotujočih si odtenkih – pridnem in porednem. Izjemno cenimo pridnost in zelo negativno se vznemirjamo ob vseh odklonih od nje.
Zbegani Petit še ne razume, kako je mogoče, da je za odrasle poreden, kadar laže, in priden, ko si izmišljuje zgodbe. Ali ni v obeh primerih na delu njegova bujna domišljija? Zakaj ga hvalijo, ko pazi na svoje igrače, in zakaj nergajo, ko jih ne želi posojati drugim?
Slikanica Poredni Petit z malo besedami in z zgovornimi ilustracijami (največ dinamike izkazuje obrazna mimika likov) pokaže, da otrokov svet ni preprost. Odrasli otroka pogosto ocenjujemo le na ravni priden-poreden, on pa svojih dejanj ne vidi tako, niti ne cilja na nič posebej slabega, ko razbije kozarec ali nagaja golobom. Petit se v tem trenutku uči, kako ravnati, da bo zadostil normam družbe, in še velikokrat ga bo ob tem vsaj malo zaneslo. Odlično je, da je že hitro ugotovil tole:
“Mogoče sem pa poredno-pridna vrsta otroka. Drugega ni!”
Seveda je naloga odraslega, da spodbuja otrokovo primerno vedenje in preusmerja neprimernega, toda ali opazite, kako neučakani in zahtevni smo, ko že od malčka pričakujemo brezhibno usvajanje vse sorte družbenih pravil (pozdravi sosedo, ponudi piškot, počakaj v vrsti, pospravi igrače, ne vrtaj po nosu), in kako se jezimo, ko mlajšim otrokom to večinoma še ne uspeva dosledno? Zmoremo ob svojih porednih Petitih mirno razumeti, da nakaterih pravil otrok še ni povsem ponotranjil, in ohraniti zaupanje, da jih kaj kmalu bo?
BEREM SINKU: Slikanica se začne s tamalemu najljubšim: retoričnim kratkim vprašanjem ‘Poznaš Petita?’. To je dovolj, da pritegne njegovo pozornost, če le ujamem igrivo intonacijo. Najbolj ga zanimajo Petitove vragolije. Tem se nasmeje, ob branju se spakuje in zabava. Usmerjam ga z vprašanji: ‘Pa je v redu, da Petit tako nagaja golobom? Zakaj ne? Kam bi lahko ciljal s fračo?’
Slikanica je primerna za branje otrokom od 2. leta naprej. Glede na temo lahko največji učinek doseže pri starosti od 4 do 5 let. Kot izhodišče za pogovor o (ne)primernem vedenju jo lahko uporabite tako starši kot tudi vzgojitelji v vrtcih.
Slikanico Poredni Petit je mogoče naročiti v spletni knjigarni založbe Malinc (klikni tukaj). Če ob naročilu v obrazec zapišite tudi kodo ‘GDČPETIT’, pridobite 30 % popusta (takole napišite: naslov knjige + količina + koda). Koda ugodnosti velja za naročila, oddana do nedelje, 1. oktobra.
Poredni Petit je dvojezična slikanica. Pod slovenskim besedilom je na vsaki strani še španska različica. Knjiga je tako primerna za zgodnje učenje tujega jezika, za špansko govoreče udeležence tečajev slovenščine in podobne skupine bralcev. Druga posebnost slikanice je, da je pripravljena v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo. Podobnih kakovostnih besedil je pri založbi Malinc še več, kar poglejte.
Kako sorodni procesi se odvijajo v otroku in odraslem, logično sklene Petit, ko se ob koncu slikanice zamišljeno vpraša: “Mama je pridna, ker me razume, in poredna, ko mi ne da posladka. Je to morda nalezljivo?” Morda pa je res.
ISOL: POREDNI PETIT (Malinc, 2014, prevedla Barbara Pregelj, 40 str.)
Objava je nastala v prijaznem sodelovanju z založbo Malinc.
Hvala za še en odličen namig za branje! Na nekoliko podobno tematiko (o deklici, ki je enkrat prevelika, drugič pa premajhna) sva pred kratkim s sinom izbrskala knjigo Jaz sem jaz (Miriam Monnier). Zdi se mi, da dobro ujame trenutke, ko otroku na eni strani pridigamo, da je že velik in bi zato moral znati, razumeti, početi določene reči, na drugi strani pa mu določene izkušnje odrekamo, ker je še premajhen.
Katja, hvala za komentar. Bom poiskala tudi to knjigo, tvoj opis je mikaven!