Starost: siva, zgubana, dementna, rakasta, osamljena? Ali starost: modra, vitalna, prisebna, družabna? O tem, kakšna bo naša starost z vidika biologije, ne odločamo neposredno. Edino, na kar lahko z vso silo vplivamo kot posamezniki in družba, je, da končno priznamo, da številki 18 in 81 o človeku ne povesta ničesar bistvenega.
Lepota let je zelo osebno, družbeno kritično in provokativno besedilo, ki bi ga posamezniki morali brati zato, da bi razumeli, kaj je starost, kakšne predsodke imamo o njej na osebni in kulturni ravni ter kako želimo živeti v svojih poznih letih, ako jih le dočakamo.
“Zakaj naj bi bile plenice na koncu življenja bolj sramotne kot na začetku? Ta kultura zahteva neskončen optimizem, zmanjšuje pomen življenjskih izzivov, ko, neogibno, ne dosegamo več meril.”
Uspešnica Ashton Applewhite ni lahko branje. Gre za sistematično urejeno besedilo, ki prepleta osebno in nadosebno. Govorica avtorice je unikatna. Bralec čuti njeno močno prepričanje, svojo gorečnost pa umirja z nizom statističnih podatkov z vsega sveta in mnogih področij. Starosti se loteva neposredno, neizprosno, iskreno in široko. Zanima jo starost z vidika posameznika, politike, ekonomije, šolstva, zdravstva, zasebne ravni, lepotne industrije, spolnosti in še česa …
Ashton Applewhite je gostovala v nedavni oddaji Zvezdana. Intervju si oglej tukaj.
Applewhitova že v podnaslovu dela (Manifest proti starizmu) uporablja za Slovence manj znan in nov izraz ‘starizem’, ki pomeni diskriminatorno ločevanje ljudi glede na starost. V naši kulturi verjamemo, da je mladost lahka, starost pa težka. Prepričani smo, da je mladost lepa, starost pa grda – tako duševno kot fizično. Poveličujemo, plačujemo in iščemo mladost, ker nam pomeni zdravje in vitalnost, bojimo pa se starosti, ker naj bi prinašala bolezni in … smrt. Zadnje je neizbežno, vse drugo pa, kot z več primeri dokazuje avtorica v Lepoti let, sploh ne.
To je knjiga, ki je v meni zbudila mnogo več zavedanja o tem, kaj v resnici mislim o svoji starosti in starosti drugih. Zdaj se bolj zavedam svojih predsodkov glede starostnikov (naj priznam le nekatere, in ob tem ti na tiho premisli še o svojih: bolezen je v starosti neizogibna, koža starejših ljudi je hrapava, zato mi večkrat vzbuja odpor, do starostnikov pristopam glasno, misleča, da tako ne slišijo dobro, izhajam iz prepričanja, da vsi starostniki potrebujejo pomoč, v dom za ostarele prideš in zaradi klavrnega vzdušja tam kaj hitro tudi umreš ipd.). Te predsodke ljudje utrjujemo v svojem mikrokolju (družina, vrstniki, soseska) in v kulturi na splošno. Knjiga jih ruši, in to uspešno!
En izvod knjige Lepota let bom v sodelovanju z založbo Eno podelila nekomu, ki bo v komentarju na blogu ali na Facebooku zapisal svoj pogled na starost: pričakovanja, izkušnje, predsodke. Odgovore bom zbirala do srede, 25. oktobra.
Kdo naj prebere to knjigo? Tisti, ki misli, da se starosti ne boji. Oni, ki se je boji še bolj kot smrti same. Pa tisti, ki o starosti baje že vse ve. In oni, ki o njej nima pojma, ker se mu zdi še zelo daleč. Tisti, ki jih ima 70. In tisti, ki jih šteje 50.
Neznansko zadovoljna sem, da mi je bilo knjigo dano prebrati zgodaj, na pragu tridesetih. V meni je premaknila tisti kup zanikanja, neprepričanosti in stereotipov, ki bi sčasoma boleče rasel. Zdaj je tam širša ravnina, tiho pričakovanje tistega, kar naj bi se zgodilo – letom navkljub ali prav zaradi njih -, in zavedanje, da nekatere knjige v nas prav zares nekaj premaknejo. Ta je ena od njih.
Ashton Applewhite: LEPOTA LET, Manifest proti starizmu (Eno, 2017, 267 str., prevedla Vera Čertalič)
Sama se misli na staranje in starost otepam. Tako kot nočem preveč razmišljati o človeški minljivosti, ker to v meni sproža čisto preveč nelagodja, skrbi in strahu. S tem knjižnjim namigom pa ste zbudili mojo radovednost in pogum, da se s to temo vendarle spopadem in premagam vse negativne občutke glede nje. Upajoč, da se bom lažje soočala s staranjem svojih starih staršev, ki so na srečo še z nami, a že precej v letih, svojih staršev in nenazadnje tudi same sebe.
Alica, podobne misli so me obhajale, zato mi je Lepota let hitro postala še bližje – zelo konkretno postreže z vsem, česar se glede starosti, svoje in starosti drugih, bojimo, brez olepševanja, potem pa vidiš, koliko predsodkov imamo, zaradi njih pa še več nepotrebnega strahu. Upam, da vam bo knjiga kaj dala.
Sama misel na staranje me ne plaši. Se pa bojim trenutkov, ko bodo bližnji v taki starosti, da bom vedela da se jim odšteva čas…bojim se teh “odhodov”, minljivosti in kako se bom spoprijela s tem. Za svojo starost si želim le, da ne bi bila prepredena s hujšimi boleznimi. Glede na prepričljiv optimističen zgornji zapis, bom Lepoto let vsekakor poiskala.
Martina, pa zapišite še v komentar, kakšno je bilo branje. O samih odhodih v njej sicer ni veliko zapisanega, več o tegobah in prepričanjih v zvezi s starostjo. No, mogoče celostno namigne prav na to: staranje ni nujno kar odhod.
Zdravo, Nina! Najprej: Za nagradno igro me ne upostevaj, prosim. Knjiga je ze na poti k meni :). Drugic: Najlepsa hvala za cudovit blog oz. bloge. Ker imava podobne interese in imam v sluzbi velikokrat cas kaj prebrat na spletu, sem vedno znova srecna, ko vidim tvoj nov zapis. Tako si lahko cas krajsam s konstruktivnim branjem 😉 Tretjic: Kot ves, in vsi ljudje, ki so bili takrat del mojega zivljenja, sem se s “starostno” boleznijo (rak) soocala v mladostniskih letih. Zato lahko k temi starost oz. soocanje z njo dodam “svoj senf”: Ne se obremenjevat s starostjo in z negativnimi stvarmi, ki jih lahko prinese s sabo. To vas samo ovira v zivljenju, ki ga je potrebno zajet z vso sapo. Edino, kar je v zivljenju vazno, je, da ga zivimo tako, da smo srecni. To bodo tudi videli vasi sorodniki in prijatelji, ki se bodo tako z vaso smrtjo lazje in hitreje sprijaznili. Lp. Polona 😉
Polona, kako super, da si se oglasila v taki obliki, v točno tej objavi, s točno tem zapisom, izkušnjo in resnico: hvala! Knjigo že bereš?
Ni za kaj! 🙂 Knjige se ne berem, ampak je ze na moji knjizni polici in caka, da bo na vrsti.
[…] kako nepomembna je človekova starost (o tem z drugega zornega kota tudi Ashton Applewhite v knjigi Lepota let) – sam in obupan je lahko tako mlad kot star človek. Oba trdita, da odgovornost do sebe in […]
tale knjiga me pa iskreno zanima in že jutri jo mahnemo v knjižnico in upam, da bo na voljo. deset let že delam s starimi in se najdem v vsem, bojim se starosti, po eni strani misli, da vem o njej veliko po drugi pa nimam pojma.,..
zanima me ali je morda v tem napaka?
“Zakaj naj bi bile plenice na začetku življenja bolj sramotne kot na začetku? Ta kultura zahteva neskončen optimizem, zmanjšuje pomen življenjskih izzivov, ko, neogibno, ne dosegamo več meril.”
ker piše 2x na začetku, pričakovala sem, da bo pisalo ” zakaj bi bile plenice na koncu življenja bolj sramotne kot na začetku? 🙂 morda pa ne razumem najbolje 😉
super si Nina 🙂
Barbara, ja, seveda je napaka in nisem je opazila. V resnici si prva opozorila nanjo, zato hvala za pozorno branje in to, da si mi pisala. Bom popravila. Upam, da ti bo knjiga dala še več vpogleda v to obdobje, s tem raste tudi razumevanje.