MOJ OTROK JE IZBIRČEN – PA KAJ!

Še eno od področij, s katerim se starši ponosno ponašamo ali  pa smo zaradi njega v zadregi, je otrokovo prehranjevanje. Kolikokrat vidite odraslega, ki se skoraj tolče po prsih ob pogledu na svojega malega gurmana s solato na vilici? Kolikokrat vidite nemirnega odraslega, ki z muko spremlja izbirčneža, ki iz omake pobira vsako sled majarona? Ne v prvem ne v drugem primeru ni vredno vse odgovornosti za otrokovo vedenje ob mizi jemati nase. Otroci so, kakor glede mnogih drugi stvari, tudi pri hrani večinoma takšni, kot se sami odločijo. Imamo odrasli tukaj kaj manevrskega prostora? Verjamem, da meter ali dva res obstajata, kaj več pa niti ne. Moja izkušnja življenja z izbirčnežem je taka …

Nisem od nekdaj tako sproščena glede sinove izbirčnosti kakor prav v sedanjem trenutku, ko tamali šteje 4 leta. Da ob njegovem malo zapletenejšem sprejemanju hrane, novih živil, okusov in tekstur trčim ob svojo močno potrebo po kontroli njegovega vedenja, mi je bilo jasno že prve mesece materinstva, zato vem, da mnogi odrasli prehranjevanje otroka vidimo kot vir potrjevanja lastne moči (“Mamo moraš ubogati.”), naših vzgojnih kompetenc (“Če sem Tineta naučila jesti, bom pa še tebe.”) ali celo kot potrditev ali zavrnitev naših kulinaričnih spretnosti (“Zakaj ne ješ musake, če pa sem jo pekla dve uri?”).

To je videti v mišljenju odraslega, ki se s tem, da je njegov otrok dober jedec, pogosto rad pohvali pred drugimi in ob tem manj izpostavi otroka, bolj pa sebe kot nekoga, ki je temu otroku ljubezen do hrane uspel privzgojiti na takšen ali drugačen način. Na drugi strani je odrasli, ki spremlja manj za hrano zainteresiranega otroka. Ta se večinoma manj osredotoči na njegovo lastno presojo in odgovornost glede prehranjevanja, bolj pa v ospredje postavi sebe kot nemočnega, nespretnega in manj prepričljivega odraslega, nekoga, ki mu še lastnega otroka ni uspelo pretentati in mu v usta končno poriniti kolerabo.

Ne prvi ne drugi ne sprejmeta, da je prehranjevanje nekaj, kar je zdravemu otroku lastno že od prvega diha naprej, torej obstaja široko polje njegove volje, moči in presoje, kdaj, kaj in koliko bo jedel. Manjši kot je otrok, manj takšne odgovornosti mu odrasli priznavamo, misleči, da je za njegovo razumno presojo še veliko prezgodaj.

Ob svojem precej izbirčnem sinu, ki iz meseca v mesec uživa manj raznolikih živil (ta trenutek ob kosilu nevede izvaja ločevalno dieto in se posveča samo mesu, ne pa tudi prilogam, ki jih je še pred meseci oboževal), nisem mirnejša postala kar čez noč. Največ vpliva na spremembo mojega mišljenja so imeli trije dogodki: družinsko kosilo ali več njih, ko smo vsi trije sedeli ob mizi, zunaj je sijalo sonce, otrok je bil star že krepko čez 3 leta, najina krožnika prazna, njegov pa še poln. V njegovih očeh solze, v najinih jeza. Iz najinih ust vse možne spodbude (“Samo še eno žličko”, “To še pojej, potem pa greš od mize”, “Na, ammmm (in žlica leti v usta) …”), iz njegovih pa pljuvanje, kričanje, udrihanje, upor.

Si želimo takšnih obrokov? Je res mogoče otroka prisiliti v to, da poje tisto, kar smo odrasli postavili na krožnik? Danes so to zame retorična vprašanja, nekoč sem, huh, verjela, da je prisila ali vsaj močna spodbuda odraslega možna in nujna. Večinoma pa ni.

Druga dva dogodka sta bila še močnejša: pogovor s prijateljico, ki mi je povedala svojo otroško izkušnjo izbirčnosti tako, kot jo vidi danes kot odrasla ženska (hvala!), in klepet z drugo mamico, ki je v tistem trenutku imela vsaj za 70 % sproščenejši pogled na prehranjevanje isto starega otroka kot jaz (hvala!). Če takrat še nisem mogla dobro razumeti, da se je glede otrokove izbirčnosti sploh mogoče tako umiriti, zdaj vidim, da je v resnici precej preprosto in ne pomeni, da otrok odslej uživa le še bonbone in šmorn. Odrasli ob mlajšem izbirčnem otroku še zmeraj ohrani red in kontrolo, a na drugačen način, kot to večinoma počne naša družba (prisila, nenehno besedno spodbujanje ob mizi, ultimati, nagrajevanje po obroku, primerjanje s sorojenci ali vrstniki ipd.).

KAKO ODRASLI OHRANI DEL KONTROLE NAD OTROKOVO PREHRANO?

  1. Sladkarije ne morejo nadomestiti glavnih obrokov. Te še zmeraj odmerjam po logiki, opisani v prispevku Mami, sladkarijo bi!
  2. Kosila ne kuham samo zanj, temveč za vse tri. Na krožnik dobi tisto, kar jemo drugi. Že vnaprej pričakujem, da bo vsaj dve stvari na njem odklonil, a tam sta … morda pa ga kdaj premami.
  3. Ne dovolim zmrdovanja nad hrano. “Fuuuj, bljek!” preusmerjam v: “Ni mi všeč.” Povsem mogoče je, da ti kaj ni po godu, a o tem se izražaj vljudno in spoštljivo.
  4. Po “Ni mi všeč.” zmeraj spodbujam z: “Razumem, pa vseeno poskusi.” Pretirano uspešna pri tem res nisem, a nič za to, pomembno je vztrajati.
  5. Ko otrok živilo zavrne, tega ne dojemam kot osebni napad name, svojo (ne)vzgojo ali kuho, temveč vidim stvar ločeno: prav, tebi ni všeč, možno je, da to čutiš, ta trenutek si tudi malce trmast in nove jedi nočeš niti poskusiti, morda te dejansko motijo nov okus, barva, tekstura hrane. Hrano ti lahko ponujam, prisiliti pa te ne morem.
  6. Nekatera živila, za katera mislim, da so pomembna za njegov razvoj, lahko v jedilnik vnesem tudi zelo taktično. Tipičen primer je pasirana zelenjavna juha: je res treba poudarjati, da je v njej korenček, ko pa ta beseda očitno zbudi več upora kot rastlina sama? Ješ oranžno juho. Dober tek!

KAKO NAJ OB HRANI KONTROLO PREVZAME OTROK?

  1. Je res konec sveta, če otrok bo 16.00 reče, da še ni lačen, vi pa med kuhinjo in jedilnico, slučajno z nožem v roki, kažete na vrelo juho na mizi in že žugate z: “Ne, zdaj boš jedel, sicer bo hladno!”? Družine smo si glede razporeditve obrokov zelo različne. Bistveno je, da si ustvarite svoj ritem in svoja pravila. Naše je tako, da kosilo večinoma res pojemo skupaj (vsaj med vikendom), nikjer pa ne gori, če je kdaj tudi drugače.
  2. Največ odločanja lahko otrok začuti ob zajtrku in večerji. Seveda si tudi tu hitro namisli kaj čokoladnega, zato mu ponudim dve izbiri, na primer: boš med ali marmelado? Jaz ponudim dve zdravi živili, on začuti prostor, v katerem se lahko odloči. Zmaga!
  3. Ni nujno, da izbričen otrok ne jé rad. Lahko, da hrano celo obožuje, a samo tistih nekaj izbranih jedi po svojem okusu. Ali ni fino, če te mama vsaj enkrat na teden vpraša, ali bi palačinke? In potem čez dva dni nima časa in hitro naredi še makarone. Vau, priložnost, da tudi izbričnež po kosilu reče: “Še bi!”, vi pa speljete vsaj dva zelo mirna obroka.
  4. Kadar otrok zavrne jed, vi predlagate, da jo vseeno poskusi, on pa se še zmeraj ne vda. Kaj zdaj? Če boste vanj silili za vsako ceno, bo to odpor le še stopnjevalo. Otroku s takim vplivanjem sporočate, da ne zaupate v njegovo presojo. Še veste, da se pravkar prepirata zaradi skledice nepasirane skute? Vaše delo, vaša vzgoja je končana na točki, ko iskreno in jasno poveste: “Samo poskusi, morda ti bo pa všeč.” Izogibajte se nadaljnjemu konfliktu in se vprašajte, ali ste v preteklosti res že uspeli otroka prisiliti v to, da je vseeno poskusil novo jed in rekel ‘Njami, hvala, mami, ker si me tako silila, zdaj vem, zakaj vsi obožujejo pesin sok’? Verjetno ne, verjetno bo peso odkril kdaj pozneje v življenju, morda pa je ne bo maral nikoli (kimam).

Odrasli se lahko prav ob izbirčnem otroku naučimo veliko o njegovi volji, odgovornosti, manj pozornosti pa dajemu temu, da je to njegova igra, poskus manipulacije z nami, degradacija naših vzgojnih prijemov in podobno. Ste bili sami kot otrok zelo izbrični? Potem je to odlična izkušnja za to, da bi zaradi nje lažje razumeli vedenje svojega otroka. Ste bili sami nezahtevni jedci in se nikakor ne morete sprijazniti, da vas vaš otrok v tem ne posnema? Vaša naloga je težja, razumevanje omejeno. Poskusite se pogovoriti s kom, ki vam lahko opiše svojo izbirčnost – vprašajte ga, kaj je kot otrok najbolj sovražil, kdo ga je k hrani najbolj silil in na kakšen način. Kakšne občutke je to zbujalo v njem, ali zdaj kot odrasli vidi boljši način, kako naj bi odrasli pri prehranjevanju pristopali do njega? Črpajte iz teh odgovorov za dobro svojega otroka in vašega odnosa z njim. Življenje ob mizi bo postalo drugačno.

Še boljši uvid v t. i. zavestno prehranjevanje opisuje Mojca Majerle v odličnem priročniku Zakaj diete ne delujejo?!

In bistveno: je izbirčnost res največji problem vašega otroka, vas samih, vaš vzgojni neuspeh, naj bo vir družinskega kaosa? Upam si trditi, da v primeru zdravo razvijajočega otroka njegova izbirčnost pri hrani zanj ni usodna, možno je celo, da se bo skozi leta in mesece stopnjevala ali umirjala. Kdo ve, kakšen jedec bo kot odrasli. Pomislite, ta trenutek vijete roke ob 3-letniku in grahu, pri njegovih 15 letih pa ne grah, ne pesa in ne štruklji ne bodo tema številka ena, saj boste v najstniku, upam, že videli razumnega, odločnega in odločenega posameznika, nad katerega se ne boste mogli več spraviti z žlico, ki posnema letalo. Zakaj kot takega ne bi videli svojega otroka že zdaj?

Dodaj odgovor