Kaj nam ima Elena, pripovedovalka Neapeljskega cikla, povedati v drugem romanu z naslovom O novem priimku? Je nadaljevala šolanje? Kako si je življenje po poroki uredila Lila? Kaj se dogaja z Ninom in kaj s slavnimi čevlji? Elena Ferrante je napisala limonado v najširšem in najboljšem pomenu te besede.
Drugi del tetralogije sem brala bolj osredotočena na slog pisanja, ki ga nekateri od kritikov in bralcev očitajo avtorici. Bil naj bi pust, pretirano preprost. V njem vseeno ne vidim nič posebej motečega: če njen slog ni metaforičen, posebej liričen, je pa opisen in pripoveden, pogosto poročevalski. Morda je tak zato, da bi s čim manj zastranitvami pripovedovalka prodrla v intimo dveh odraščajočih deklet, očitno povezanih še v pozni odraslosti. Da je ob tem zelo subjektivna, se zaveda na več mestih pripovedi.
“Vse skupaj je utrudljivo merjenje preteklega časa, ki temelji na nezanesljivi meri besed.”
Elena ob brskanju po Lilini preteklosti ne rekonstruira le prijateljičine duševnosti in razvoja, temveč se, redkeje, a takrat silovito, zazre tudi vase. Najmočnejša mesta v romanu so tista, ko se pripovedovalka z vsem telesom zave, kako malo še ima skupnega s svojo otroško prijateljico, toda vseskozi se v mislih in dejanjih vrača k temu vplivnemu odnosu, ki vsaj za Eleno ni izpopolnjujoč. Kaj daje Lili, ni jasno niti po drugi knjigi.
Lila je na starost resda izginila, a je v prvih delih cikla še kako prisotna. V Genialni prijateljici (več o prvem delu preberi tu) je pred nami njeno otroštvo, v O novem priimku pa mladost. Da je najstnica, bralec zlahka pozabi: Lila je sveže poročena ženska, dama v izbranih oblačilih in bivajoča v novem stanovanju. Idilično sliko kvarita le nasilni mož in njena čustvena frfotavost. Zakon, kot ga živi, je neljubeč, nesvoboden in nerazumevajoč. Je poln laži, ki jih oba od zakoncev namerno sprejemata kot resnico zato, da bi si olajšala dolge trenutke kislega vsakdana brez prave prihodnosti. Denar ne bo lepilo teh dveh. Ljubezen ni bila nikoli.
“Moške počasi vzljubiš ne glede na to, koliko so podobni tistim, ki jih imaš v posameznih življenjskih obdobjih za idealne.”
Lila in Elena sta v O novem priimku še vedno prijateljici, a zelo drugačni kot v otroški dobi. Zdaj sta telesno dozoreli, Lila je izstopila iz šole, Elena koleba, kako in kam naprej, njuno druženje se vije v valovi – je in ga spet ni. Njun skupni imenovalec je le še Nino, in to je eden najboljših delov romana: prijateljski trikotnik, občasno neposrečen štirikotnik, na Ischii. Štrene se pomešajo, roke prepletejo, srca ogrejejo in telesa rojevajo (dobesedno)! Hladen tuš je neizbežen tako za Lilo kot Eleno.
Zdi se, da Lilin sij v mladosti vidno ugaša. K tlom jo silijo neurejeno ljubezensko življenje, porajajoče se materinstvo, propadel čevljarski posel. A medtem ko ona žalostno ponika, Elena tiho in za druge nevidno raste. Čuti to moč, toda ne ve še, kaj storiti z njo – se je sramovati, se ji odreči, samozavestno živeti in se končno kot ženska priznati? Elena bo zrasla zaradi izobrazbe, ki jo bo pridobila. Da bo ta v Neaplju popolnoma prezrta, je mogoče razumeti, če pomislimo na pripovedni čas in prostor romana – to so 60. leta, ko strokovna literatura, ki jo prebira Elena, za njeno neizobraženo družino in prijatelje deluje kot hieroglifi. Taki, ki se jih ni treba truditi razumeti. Dela naj, punca, dela!
O novem priimku še kaže na (ne)hoteno sovplivanje in povezanost manjše italijanske skupnosti vrstnikov na vrednote in zanimanja mladega posameznika, a njihova skupna pot ne bo trajala več dolgo, liki postajajo otočki zase. Zdaj se Michele, Ada in Alfonso kalijo drugače kot Lila in Elena. Zadnje omenjena je na koncu romana na videz povsem drugačna od Lile, kar je boleče prikazano v prizoru v tovarni, kjer se prijateljici po dolgem času spet srečata. Ko so se sanje ene začele nepričakovano uresničevati, so se sanje druge sprevrgle v nočno moro. Kaj zdaj? Nič. Vse bo povedala tretja knjiga Neapeljskega cikla. Veselim se je!
Elena Ferrante: O NOVEM PRIIMKU (Cankarjeva založba, 2017, 439 str., prevedla Anita Jadrič)
