Zajec Matevž dokazuje, da se otroci v vse knjige ne zaljubijo na prvi pogled, zato jim je v različnih starostnih obdobjih vredno v branje ponuditi tisto, kar so še pred časom odločno odklanjali. Lahko se namreč zgodi, da bodo to isto knjigo čez čas še kako vzljubili. Kako zajčka Matevža vidi moj 4-letni sobralec in kako jaz, literarno zahtevna mama?
Zbirka zgodbic o zajčku Matevžu je pestra. Najbolj prepričata format slikanic in razporeditev ilustracij ter besedila v notranjosti knjig. Všeč mi je tudi več beline v slikanici (knjižnična zbirka zaradi obrabe sicer rumeni). Zdi se mi, da zaradi nje otrok lažje ohranja pozornost med branjem, v slikanici vlada več reda.
Knjiga je tudi na priporočilnem knjižnem seznamu Gdč. knjige BEREM SINKU 2-4. Brezplačen e-izvod naročite tukaj.
Teme zgodbic o Matevžu so kot nalašč za mlajše predšolske otroke (Matevž se odvadi dude, gre na kahlico, trmari v trgovini, komaj čaka svoj rojstni dan, noče pospravljati ipd.). Te zgodbe ne učijo na vso silo, ne žugajo s prstom in ne moralizirajo. Zapisane so v preprostem jeziku. Matevž je prikazan kot mlad zajček, ki se še uči primernega vedenja, a na to učenje sprva ne pristane zlahka. Njegova zajčja družina se na to odziva mirno, odločno in s smislom za humor. Matevž na koncu vsake zgodbe usvoji novo navado oziroma primernejše vedenje.
MAMINA KAPRICA: Moje odraslo branje zmoti ‘srčece/srce moje’, vzdevek, s katerim mama nagovarja Matevža. Zanimivo je, kako težko včasih sprejmemo besedišče iz slikanic, ki nam je tuje, sploh ko gre za ljubkovalnice. Vzdevek med branjem zato večinoma nadomeščam s ‘srček moj’.
Sinu sem Matevža želela brati že, ko je bil star 2 leti, toda takrat ga lik ni pritegnil, prav tako so bile zgodbice zanj še predolge. Zelo všeč mu je postal okoli 3,5 leta, ko si je na vrhuncu navdušenja nad tem zajcem v knjižici želel izposoditi prav vse knjige iz zbirke, ki so še ostale na policah. Niti pomislila nisem, da mu ne bi ugodila, in tako sva v enem večeru prebrala šest zgodbic o Matevžu.
Zgodbici Matevž pri zdravniku in Matevž, očka je rekel ne! večkrat uporabim kot zgled, kadar se sin znajde v podobni situaciji kot zajec, presenetljivo pa se je odzval na zgodbico Adijo, duda! Po branju je vztrajal, da mu pokažem njegovo prvo (eno in edino) dudo, nad katero kot dojenček sicer ni bil pretirano navezan. Kot 4-letnik si jo je z radostjo vtaknil v usta in me prepričeval, da mi je ne bo nikoli več vrnil. No, čez čas je vendarle razumno zaključil: “Mami, saj sem se samo igral.” Huh.
Avtorica zgodb o Matevžu je Aline de Pétigny. Zanimivost: ista avtorica je napisala tudi zbirko zgodb o Katji (npr. Katja noče v posteljo, Katja gre v park idr.). Zbirko je ilustrirala Clara Suetens, izšla je pri Mladinski knjigi.
