Ta svet ni Konec je izredno nežna pesniška zbirka, tudi dobesedno – platnice knjige so namreč iz posebnega papirja, ki deluje biserno. Pritegne živopisana naslovnica (naslikala jo je Darja Štefančič), v notranjosti pa je izbor pesmi in pisem ameriške avtorice Emily Dickinson (1830-1886), ki jih je prevedla Nada Grošelj.
Le dvakrat sem zgubila vse,
odšlo je pod gomilo;
in dvakrat stala kot berač
pred vrati v Božjo hišo!
Prišli so dvakrat – angeli,
mi napolnili shrambe –
Vlomilec! Bančnik – Oče! Spet
sem brez prebite pare!
Ne bom lagala, niso me prav vse pesmi v najnovejši Kondorjevi zbirki preplavile z navdušenjem. Marsikatero od njih slabše razumem, a med njimi je nekaj takih, na Instagramu sem objavila štiri (poglej), ki so name naredile velik vtis zaradi drže, ki veje iz njih, nežnosti in občutka za malo ter veliko, ki ga kažejo. Zanimivo, učinkovale so krajše pesmi.
To poezijo spremljajo dvomeča in radovedna pisma pesnice, zaradi katerih je njene Čebele, Okna, Dušo in Vero lažje približati bralcu – smo pač taki, še iz šole naučeni, da v pesmih iščemo in hočemo jasna sporočila, čeprav se je vredno (a večinoma težko) pripraviti za užitek, ki ga prinaša neulovljivost nekaterih metafor in drugih pesniških podob. V Ta svet ni Konec jih je mnogo, zato je knjigo vredno odpreti zdaj in še kdaj.
Emily Dickinson: TA SVET NI KONEC, pesmi in pisma (Mladinska knjiga, 2017, 223 str., prevedla Nada Grošelj)
