Ste nadaljevali stavek v naslovu? Mislite, da ga bom dopolnila s tem, da si od otrokovega zdravnika želim veliko strokovnega znanja? Ne, znanje vidim kot pogoj, da nekdo sploh opravlja to delo. Opozoriti želim na tisto, kar sem v dosedanjih ne tako redkih stikih z zdravniki, ki so se ukvarjali z mojim otrokom, opazila kot izredno pomembno in ne tako samoumevno: sočutje! Razumevanje! Prilagodljivost zdravniške prakse! Tega vsi zdravniki, ki redno delajo z otroki, nimajo, a v ospredje bom postavila tistega, ki je to imel, da bi lažje razumeli, kakšen vpliv ima sočuten otrokov zdravnik na celotno družino.
O neprimernih in obsojanja vrednih nesočutnih zdravstvenih delavcih sem v zapisu Nehaj kričati! že pisala. Se spomnite medicinske sestre, ki se je zdirala na takrat nesodelujočega 3-letnika z gnojnim vnetjem ušesa? Jaz je nisem pozabila. O njenem odzivu še zdaj razmišljam in ne morem ga razumeti s floskulo ‘vsi smo ljudje in se kdaj spozabimo’.
Če otrokovega zdravnika ne poznam ali če njegovega pediatra nadomešča kdo od njegovih kolegov, je zmeraj uganka in večji izziv, kako razdražljivega in prestrašenega otroka pripraviti do tega, da bo pri pregledu maksimalno sodeloval.
O tem, od kod otrokov strah pred zdravniško haljo, na tem mestu ne bom zapisovala. Raje poudarim, da mi je sinovo vedenje in čustvovanje iz leta v leto bolj jasno, priznavam ga in razumem, a vem tudi, da v večini situacij zdravniški pregled, načrtovan ali ne, pomeni nekaj, kar je tako ali drugače treba opraviti. Nikoli ne iščem izgovorov in izhodov, ne odpovedujem dogovorjenih zdravniških obravnav, res pa je, da smo pred približno pol leta na eno zamudili debelo uro. Predstavljajte si, zakaj. Toda ne verjamem, da so zdravniški pregledi otrok, vsaj rutinski, tako strogo predpisani od A do Ž, od točke 1 do 45, da se jih ne bi glede na otrokovo (ne)sodelovanje dalo vsaj malo preoblikovati z več posluha za malega pacienta.
Vidim, kaj pri sinu, nezaupljive in eksplozivne sorte je, v ordinaciji nikakor ne vžge. Recimo: preglasni in hitri zdravniki, ki že na vratih svoje ordinacije kričijo: “Priiiidi, fantek, nič ne bo bolelo, dobil boš štampiljko!” Prestrašenemu otroku štempelj v tem primeru ne pomeni čisto nič. Prav tako ne zaležejo motivacijski stereotipi o pridnih in velikih fantih, ki pri zdravniku ne jokajo, kaj šele čustvene pripovedi o čebelici, ko bo dala pikca, auč, pa bo že mimo. Večina predšolskih otrok ve, kaj je injekcija, zanje to ni čebelica. Žal si nekateri to nesrečno injekcijo v danem trenutku zamislijo kot dva metra dolgo iglo, ki bo prebodla celo njihovo telo, pa še mamo zraven.
Otrok, ki ima pri zdravniku stisko, te najverjetneje ne bo zmanjšal tam, v ordinaciji ali čakalnici, temveč se mora, če je to le mogoče, več stvari v pozitivno smer odviti že doma, pred pregledom. Možnih je več oblik predpriprav otroka na zdravniški pregled:
– otroku berete knjige s podobno tematiko, s tem spoznava situacijo, zdravnikove pripomočke, v takih pravljicah nastopajo razmeroma neprepričani otroci, s katerimi se mladi bralec poistoveti, in blazno prijazni zdravniki, v katere začne ob knjigi zaupati;
– otroku kupite plastičen zdravniški komplet, menjavata se v vlogah zdravnik – pacient ter simulirata pregled;
– otroku poveste o svojih dobrih izkušnjah z zdravniki, pri čemer priznate, da ste se tudi sami nekoč česa bali (če se niste, si izmislite, heroji), pa se je vseeno vse dobro rešilo;
– otroku pripovedujete o tem, kako so k zdravniku šli drugi, zanj pomembni ljudje: babica, dedek, stric, prijatelj iz vrtca … moč vzora.
Ni nujno, da kaj od naštetega res deluje. Pri sinu pravega učinka v zgoraj opisanih metodah ne vidim. Še najbolj ga pomirita resnica in natančnost. Želi vedeti, kako bo videti pregled od trenutka, ko bo vstopil v čakalnico, kje bova sedela, kako dolgo, kdo bo vzel njegovo zdravstveno kartico, s katerimi predmeti bo pregledan, ali bo bolelo, ali bo prejel zdravila in drugo …
Mu te odgovore kot mama lahko ponudim? Bi mu jih sploh morala? Zavedam se, zakaj postavlja taka vprašanja, koliko potrebe po kontroli neznane situacije je v njem in kako se lažje umiri, ko ima občutek, da nadzor prevzema v svoje roke. Zato z njim spregovorim odkrito: opišem tisto, kar je precej možno, da se bo na pregledu zgodilo, ohranjam rdečo nit (Vse bo v redu.) in priznam tudi, ko nečesa ne vem (Lahko da boš dobil zdravila, morda pa ne.).
Če se pred pregledom ustrezno pripraviva midva, je zelo pomembno, da je na to pripravljen tudi zdravnik. Če je ta potrpežljiv, prilagodljiv, razumevajoč, v dejanjih umirjen (ne pa hop, otoskop v roko, marš na stol), sproščen in neprisiljeno zabaven, se otrokov strah iz sekunde v sekundo vidno zmanjšuje.
Naj kot primer izredno spodbudne in učinkovite praske zapišem, kaj se je pred sinovim prvim pravim obiskom zobozdravnika dogajalo pri nas. Vsakič, ko sem omenila pregled, četudi ta sploh še ni bil na koledarju, je sin jokal, se tresel, bil več dni zaskrbljen, kdaj bo moral na pregled itd. Ko sem končno rezervirala datum prvega pregleda, sem opazila, kako niham tudi sama v sebi. Nimam več orodja, kako tega otroka odpraviti od doma, kako ga potisniti skozi vrata ordinacije – naj mu povem dva dni prej, na isti dan, eno uro prej, naj se zlažem, da greva v trgovino, potem pa, ups, še malo k zobozdravnici? Kaj bi še lahko naredila za to, da se pregleda ne bi že vnaprej tako bal?
Poigravala sem se z mislijo, da pokličem zobozdravnico in ji pred pregledom opišem sinov strah ter ji ponudim nekaj namigov, kako bi ga po mojem mnenju na stol lahko dejansko privabila (s tem, da je njen stol raketa, zagotovo ne, čeprav je tamali ljubitelj vesolja, a v ordinaciji je zanj stol le … stol). Koliko lastne neprepričanosti in strahospoštovanja pred zobozdravnico sem v tistem trenutku gojila v sebi! Saj veste, poklicala bom in potem bodo mislili: spet ena pretirano zaskrbljena mama, edinca povrhu, ki misli, da je njeno dete prvo, ki bo sploh odprlo usta in pokazalo zobe, spet ena mama, ki hoče, da z njenim otrokom delamo kot v rokavicah … Pa res?
Želim si, da bi zapis prebralo čim več zdravnikov, ki dnevno delajo z otroki v raznih ambulantah, ter čim več študentov medicine, zainteresiranih za pediatrijo. Verjamem, da jim podobnih vsebin in stališč ter pričakovanj staršev otrok, ki jih zdravijo, manjka.
Z muko in partnersko brco v rit sem poklicala zobozdravnico ter od nje, presenetljivo, prejela obilo razumevanja. Na njeno pobudo sva v 5 minutah naredili načrt pregleda s ciljem sinovega prvega obiska (sede na stol in odpre usta, da z ogledalom pogleda zobe), v katerem je sama poudarila, naj bo izkušnja pozitivna, da v otroke nikoli ne sili in da bo teh pregledov še več kljub zdravim zobem samo zato, da se bo otrok čez čas navadil na prostor, sedenje, na njo in aparature, ki jo obdajajo. Vau? Pet minut telefonskega pogovora, ki je vse spremenil!
Zobozdravnico sem prosila, da pregleda ne začne z zaščitno obrazno masko (sin se je na smrt boji), in pripravljena je bila sodelovati. Kako se je odzval tamali? Po telefonskem pogovoru sem mu veliko gotovostjo lahko precej natančno opisala pregled in mu zagotovila, da je zobozdravnica cela faca. V njeno ordinacijo se je odpravil samostojno in odločno. Se je kje vseeno zapletlo?
O ja, ko je zobozdravnica z avtomatiziranim gibom segla po svoji zaščitni obrazni maski, bi fantič s stola skoraj odskočil, a zobozdravnica se je vprašljivo zazrla vame in se odzvala izrazito sočutno: masko je mirno odložila, sinu povedala, da je danes ne bo nosila (prilagajanje otroku), ker vidi, da ga to še moti (razumevanje otroka), a mu eno podarja za domov (zaupanje, da bo zmogel), da se je bo do drugega pregleda že navadil (postavljanje mej – maska je zobozdravnikova obvezna oprema). Si predstavljate pregled, pred katerim zobozdravnica ne bi vedela za strah pred masko, ali pregled, ki bi ga zdravnica, prepričana, da maske niti tokrat ne more umakniti, opravila kakor pri večini svojih pacientov? Neizvedljivo.
Upam, da je iz zapisa razvidno, kako je zobozdravnica z razumevanjem, s prilagodljivostjo in potrpežljivostjo, ki presegajo njeno strokovno znanje, izpeljala miren pregled, fantu pa s tem potrdila mamine vnaprej vpijoče besede (Zobozdravnica je prijazna gospa. Danes ti bo zobe le pogledala.). In koliko dobrega občutka je dala tudi meni!
Sodelovanje, načrtovanje in prilagajanje, kadar gre za odnos starš – otrokov zdravnik ni odveč, ni nepotrebno zapletanje situacije, temveč je lahko rešilna bilka za celotno družino in zdravnika, ki pregleduje otroka. Starši, nehajmo bogaboječe verjeti, da so postopki v ordinacijah zacementirani, da si morajo vedno slediti v točnem vrstnem redu, da morajo biti vsi pregledi otrok izvedeni serijsko ter zelo hitro. Tega medicina ne uči – to je medicina postala. In dragi zdravstveni delavci, vedite, da pred vas vsakokrat ne stopajo le malo prestrašeni otroci, temveč tudi taki, ki jim pregledi že zelo zgodaj ne dajo spati. Kaj konkretnega lahko prilagodite v svoji zdravniški praksi, da bi iz vaših ordinacij odhajali otroci, ki so pravkar premagali neverjeten strah, ki jim bo olajšal vsa naslednja, tudi odrasla, srečanja z zdravniki? Vaš manevrski prostor je širši, kot se zdi.
