PREDŠOLSKI OTROCI IN RISANKE? SEVEDA!

Tema, ob kateri se novodobni starši razdelimo na vsaj dve histerični skupini, so risanke. Ne pustim se prepričati, da so nenormalno škodljive, a ne pustim niti, da se povsem zajejo v otrokov vsakdan. Izhajam iz prepričanja, da lahko svoje mesto v otroštvu otroka 21. stoletja najdejo tudi risanke, a v nadaljevanju bom izpostavila bistveno vprašanje točno tega tehnološko razvitega časa: kakšne vsebine naj bodo predšolskemu otroku na televiziji sploh na voljo in za koliko časa dnevno? Kdo naj drži daljinec v roki? Otrok ali starši? Starši, seveda!

ČASOVNA OMEJITEV RISANK? NE!

Časovne omejitve gledanja risank v naši družini nimamo rigorozno zastavljene, velja le to, da televizija ni nikoli vklopljena ves čas, temveč le, ko jo nekdo dejansko gleda. Risanke odmerjamo po občutku in glede na druge dnevne aktivnosti. Glavno vodilo je, da gledanje risank ne sme prevladati nad gibanjem na zraku, prosto igro z igračami ali druženjem z ljudmi.

Če je v hiši bolezen, je risank več, saj s tem prinesejo nekaj več dejanskega počitka. Če je slabo vreme, se zgodi podobno. Količina časa pred televizijo verjetno naraste v zimskih mesecih, poleti je gledanja manj. Tudi dan začnemo z risankami, saj se med tednom na ta način sin lažje pripravi na oblačenje in zajtrk, med vikendom pa se starša tako brez kančka slabe vesti dostojno naspiva. Risanka velikokrat sledi po prihodu otroka iz vrtca. Dečko se takrat umiri in vidno resetira, jaz skuham kosilo. Trudimo se, da je risank manj tik pred odhodom v posteljo, saj se v večernem času tamali težje odlepi od zaslona kot čez dan.

VSEBINSKA OMEJITEV RISANK? NUJNA!

Dandanes ni treba omejiti le časa, ki ga otrok nameni risankam, temveč je nujna selekcija vsebine, ki si jo lahko ogleda. Naša največja družinska zabloda so bili posnetki Spidermana, ki se ob neškodljivih  otroških napevih z avti avtomtizirano zabija v stene, z njimi brezglavo skače v vodo, se reši in potem spet, hop v avto, ne da bi se mu ob tem zgodilo karkoli pretresljivega – vse, kar menja, je barva avta, ki ga vozi. Otrokovo navdušenje ob teh posnetih je bilo noro, človeka pajka je gledal kot hipnotiziran. Ko sva s partnerjem opazila, da se tudi njegova igra z avtomobilčki spreminja v razgrajanje in brezglavno divjanje, posnemajoč superjunaka, sva gledanje teh posnetkov prepovedala. Brainless risanke torej odpadejo.

Pomembno je, da je daljinec ves čas v rokah staršev, ne otroka, sploh ko gre za vklop televizije. Če je prehod od televizije k drugi dejavnosti težji, tamalemu vedno ponudim možnost, da risanko, ki jo pravkar gleda, sicer pogleda do konca (vem, kako frustrirajoče je, če te sredi dogajanja nekdo brutalno prekine), potem pa televizijo ugasne sam. Nemalokrat so ti prehodi še vedno pospremljeni s solzami, a te ne omehčajo postavljene meje.

RISANKE GLEJ NA TELEVIZIJI IN NE NA TELEFONU ALI TABLICI

Ko je tamali neko obdobje sam iskal risanke po telefonu na Youtubu, so ga seveda premamile le brez vezne in razbijaške. Take brez zgodbe, ki v smislu didaktičnosti niso dale ničesar, v čustvenem smislu pa so mu vzele ogromno miru.

En otrokov klik je logično sprožil še cel spisek drugih podobnih risank, ki so se mu prikazovale na zaslonu, in čeprav sva se s partnerjem nekega večera zagnala v spletno blokiranje teh posnetkov, se je najino početje zdelo kot polnjenje sodov brez dna. Sklenila sva, da mu telefona več ne dovoliva uporabljati (tudi tablice mu ne bi, če bi jo imeli). Dečko se je sprijaznil zelo hitro in mirno, seveda z jasnim preusmerjanjem: risanke so še vedno dovoljene, a od zdaj naprej le na televiziji (tudi ta je povezana s spletom, a po njem klikamo le odrasli, ne otrok).

VPLIV RISANK NA OTROKOVO VEDENJE? O JA, OBSTAJA!

Ob Maši in medvedu že v uvodni špici skače po kavču, posnemajoč to punčko, ki so ji psihologi v nekem obdobju očitali pretirano navihanost. Meni se kot celota zdi povsem prikupna. Po risanki Tom in Jerry se tamali skoraj vedno podi po stanovanju, o človeku pajku in očitnem vplivu na sinovo igro, ki ga je imel, pa ste že prebrali zgoraj. Včasih se otrok po ogledu risanke igra v angleškem jeziku, nekatere pesmice se je naučil na televiziji in še in še reči je, ki niso samo črno-bele … Priznavam neposreden vpliv risank na otrokovo vedenje, zato se zdi nujno, da starši ohranimo dober pregled nad vsebinami, ki jih otrok spremlja. Bi otrokovo neprimerno vedenje popolnoma izginilo, če risank sploh ne bi gledal? Ne verjamem, zato izgona televizije iz našega doma ne načrtujem. Kar poglejte otroke, ki televizije ne poznajo – se nikoli ne vržejo na tla, nikoli ne udarijo ali jezikajo?

Predlog: razmislite o risankah, ki jih vaš otrok trenutno zelo rad gleda. Na list napišite njihove naslove in ob njih morebitne dileme, ki se vam zastavljajo glede na njihovo vsebino. Pretehtajte pomisleke, in če jih je preveč, risanko prepovejte, rekoč: “Risanka BLABLA1 se mi ne zdi primerna zate, lahko pa gledaš risanko BLABLA2.” S tem otroku zagotovite občutek izbire, vi pa ohranite nadzor nad ogledano vsebino. Pomembno je, da veste, kakšne risanke gleda – take, ki naj v njem zbujajo zanimanje za nove teme, za raziskovanje, humor, zabavo, sproščenost, prikazujejo naj vsakodnevne probleme in njihove rešitve, prijateljstvo, sodelovanje, družinske navade …

RISANKE IN MOTNJA POZORNOSTI?

Raziskave kažejo, da pretirano gledanje televizije v zgodnji otrokovi starosti negativno vpliva na otrokovo pozornost. Ob tem je smotrno izpostaviti, da gre za vpliv, ki se ga opazi, če je otrok risankam izpostavljen več ur na dan, tega pa v tej objavi ne opevam.

Tisto, kar opažam pri svojem 4-letniku, sicer diagnosticiranim z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo, je, da se njegov fizični nemir, ki je prisoten ves dan in ga pri nekaterih dejavnostih vidno ovira, ob risanki v prvih 10 ali 15 minutah blagodejno umiri. Ogled risanke je zanj v določeni meri torej priložnost za to, da si celostno odpočije, sprosti mišice, umiri svoje misli in jih usmeri v zgodbo na zaslonu.

Pri daljših risankah se fizični nemir hiperaktivnega otroka stopnjuje. Risanko sicer spremlja, a ob tem nikoli ne sedi, dela prevale, skače po kavču, se valja po tleh ipd. Prav zaradi krajše pozornosti ne sprejme vsake risanke, temveč več zanimanja kaže za dinamične in kratke risanke (Oddbods, Tom in Jerry, Robocar poli, Masha and the bear …), temelječe na nezgodah in norčavosti. Celovečernih risank še ne spremlja v enem kosu, zanimanje izgubi po 45 minutah. Zelo občutljivo spremlja zaplete v Disneyjevih celovečernih risankah, recimo rohnenje Strele v Cars 1 in izrivanje z dirkalne steze, morske pošasti v Moani, zato teh risank ne vidim kot najprimernejše vsebine v predšolskem obdobju slehernega otroka.

OGLED RISANKE KOT DRUŽINSKO DRUŽENJE

Prepričana sem, da vaši otroci izjemno uživajo ob ogledu risank, a užitek se še poveča, če jih lahko gledajo s starši. Ob tem vam pokažejo, kaj jih vznemirja in zabava, kaj jim je všeč, to si želijo deliti z vami, rekoč: “Mami, glej zdaj to … počakaj, zdaj bo … viiiidiš?” In vi? Se navdušite nad vsakim animiranim likom in vsako zgodbo, vsako besedo pujse Pepe ali premeteno potezo superjunaka? Roko na srce, starši od risank pogosto hitimo k drugim opravilom ali lastnemu počitku, mnoge se nam zdijo dolgočasne. Tudi v tem čutenju ne vidim nič spornega, prej človeškega.

A da bi risanka v življenju družine pomenila tudi kakovosten skupen čas, je vredno premisliti, kateri so tisti naslovi, ki si jih zaradi estetike, zgodbe in celostnega doživetja animiranega filma lahko ogledajo vsi družinski člani. Vas zanimajo moji predlogi? Več naslovov čudovitih risank za celo družino, in niti ena ni Disneyjeva, bom predstavila v eni od naslednjih objav na Gdč. knjigi. Veselim se jih deliti z vami!